Pravljice in pripovedke v knjigi Anke Rudolf

Objavljeno: 22. 10. 2020 ob 11:44 | Spletno uredništvo

Anka Rudolf je pred nekaj tedni med bralce poslala knjigo Čez drn in strn. Gre za njen knjižni prvenec, ki pa ni nastal čez noč. Naklonjenost do pripovedovanja in pisanja je bila Anki Rudolf položena že v zibelko. Odraščala je v prečudoviti naravi na Javorniku. V kasnejših letih je širila obzorja, spoznavala nove ljudi in njihove zgodbe.

»Zgodbe so nastajale same od sebe, ob mojih poteh. Rasla sem z zgodbami, in ko sem na svojih hribovskih poteh videla različna obeležja, sem se vedno spraševala, kaj se je tam v resnici zgodilo. Poleg tega so se me dotaknili različni pripetljaji in doživljaji, pa naj so bili veseli ali žalostni,« je povedala Anka Rudolf. »Ljubim slovenski jezik in način izražanja. Mislim, da imamo res bogat jezik, in razmišljala sem, kako zgodbe podati bralcem. To mi je bilo v veliko veselje in lahko rečem, da uživam, da nekdo to zgodbo prebere in seveda da mu je tudi všeč,« pravi avtorica in dodaja, da so med njimi tudi zgodbe in življenja njenih staršev, ki so jih slišali in so jih ji pripovedovali.

Veliko zgodb je slišala, marsikatero doživela tudi sama in zato jih je zbrala v knjigo. Avtorica že vrsto let živi in dela v Idriji, ki jo je posebej zaznamovala. »To je mesto, v katerem živim in ima res bogato zgodovino. Ne mislim le na tehnično zgodovino, temveč tudi na zgodbe ljudi, ki so živeli na tem koncu in so se morali vsak po svoje znajti. Če je na primer želela gospodinja razveseliti svojega ljubega, ki je bil deset in več ur zaprt pod zemljo, da je služil kruh, si je morala izmisliti nekaj posebnega. Jaz mislim, da so tako nastali žlikrofi. Če so ženske želele kaj zaslužiti, da so se lepo oblekle, so klekljale. Mislim, da me je to življenje, da so me te zgodbe zelo zaznamovale,« je povedala Anka Rudolf, ki pa je že kot sedemletna deklica srečala tudi medveda.

»To je bilo zame nekaj lepega, zanimivega in hkrati strašnega. Nekoč mi je znanec rekel, da za zgodbo ni treba, da je velik dogodek in takrat se mi je zazdelo, da marsikaj lahko povem, da dam naprej. Nekaj čisto posebnega je bilo tudi moje srečanje s planinskim orlom, pa z zajcem, ki je imel za norca dva psa goniča. To sem enostavno želela povedati tudi drugim,« pravi Anka Rudolf, ki je prepričana, da so njene zgodbe tudi njene učiteljice.Anka Rudolf si je na družinskem posestvu na Javorniku uredila skromno zatočišče, ki je še danes brez elektrike in vode. »Ko vlečem vodo s posodo iz vodnjaka, se preselim v svoje otroštvo. Na ta način živim tudi zato, da potrdim, da znam preživeti brez. Udobje ne prinese nobenega napredka. Ljudje smo aktivni in si izboljšujemo življenje. Vedno sicer stremimo k udobnosti, to je gonilo vsega razvoja. A nikoli ne smemo doseči udobnosti. Kadar smo tam, je konec. To nas pokvari, poleni, to nas ne izboljšuje. Niti v čustvih: ostajamo odtujeni, ne vidimo soseda, svojih bližnjih in njihovih potreb ... Mogoče se bo slišalo grdo, ampak trpljenje nas dela človeka.«

Knjiga Anke Rudolf Čez drn in strn prinaša osemnajstih pravljic, pripovedk in zgodb, ki so nastale na širšem območju Idrijskega od najzgodnejših časov do današnjih dni.

»Kaj je dobra pravljica, mi pove občutek: zaželim si jo prebrati svojim vnukinjam in tudi vnuku, ko bo še malo zrastel. In med Ankinimi jih je kar nekaj takih, ob branju katerih sem se zalotil, da bi jim jih bral,« je v predgovoru h knjigi zapisal Franc Černigoj. Knjigo, ki je izšla pri Planinski založbi Slovenije, je likovno opremil in ilustriral Jurij Pfeifer. To je njegova zadnja knjižna oprema, saj se je nekaj dni po izidu knjige žal poslovil. »Z ilustracijami Jurija Pfeiferja sem izredno zadovoljna, ujel je duh teh pripovedi in z roko likovnega mojstra upodobil junake teh pripovedi. Večno mu bom hvaležna za to njegovo sodelovanje. Pogrešamo ga,« je še povedala Anka Rudolf po izidu knjige. 

VIDEO POSNETEK

anka-rudolf-21-10-2020-3.jpg

Vse se je začelo na pobočju Javornika, zagotovo na pašniku ob mojih kravah. Zelo zgodaj sem se naučila brati – brati so me naučili bratje in sestre, pa tudi oče me je pri tem vedno spodbujal. Na paši nam ni bilo dovoljeno brati, saj tako nismo pazili živine. Za hlačami sem tihotapila knjige in vedno z velikim veseljem brala in podoživljala zapisano.

O svojem literarnem prvencu je na povabilo urednika Damijana Bogataja spregovorila tudi v kulturni oddaji v studiu Idrijskih novic. Kaj ji je ob neskončnih pogovorih ob štrikanju še v času, ko je obiskovala srednjo šolo, povedala zgovorna soseda na Javorniku, pa poglejte v posnetku pogovora iz TV studia Idrijskih novic. Tonski posnetek pa lahko poslušate tudi v vaši aplikaciji za podcaste.

PODCAST | AUDIO POSNETEK

Anka RudolfIdrijske novice studio
00:00 / 18:16