ČAS IN LJUDJE

Muhe so priletele na Hleviše

Objavljeno: petek, 30. 7. 2021 ob 7:25 | Avtor besedila: Nace Breitenberger / fotografije: Katarina Bončina

S planinsko skupino Podružnične osnovne šole Godovič smo za zaključek Male planinske šole in zaključek tega čisto drugačnega koronskega šolskega leta odšli v našo planinsko kočo na Hleviški planini.

Dogovorili smo se, da bomo v koči tudi prespali. Program smo izvedli v petek in soboto, 18. in 19. junija. Do Idrije so mlade pohodnike pripeljali starši. Čeprav smo iz mesta krenili šele ob pol šestih popoldne, nas je huda vročina do začetka lovske poti že pošteno zdelala. Z mentorico Marijo sva predlagala počitek, ki se je vsem prilegel, tudi požirek pijače ni bil odveč. Hoja po gozdu navzgor je bila prijetnejša.

Čeprav smo iz mesta krenili šele ob pol šestih popoldne, nas je huda vročina do začetka lovske poti že pošteno zdelala

Ugotovili smo, da krošnje dreves blagodejno hladijo pregreto ozračje. Še kar nekaj postankov smo naredili za opazovanje rastlinstva, saj je junij čas, ko narava kar prekipeva. Tudi medvejke so že cvetele ob stezi. To so tiste cvetlice, o katerih je pisatelj Ciril Kosmač zapisal neprijeten šolski dogodek iz časov fašizma v naših krajih. Da, prav je, da tudi o tistih časih spregovorimo mladim. Še pred sončim zahodom smo prispeli do koče. Tam nas je že čakala načelnica Mladinskega odseka pri idrijskem planinskem društvu Katarina, ki je nekaj vsebine naših pretežkih nahrbtnikov pripeljala z avtomobilom.

Uredili smo si ležišča in sedli k večerji. Ugotovili smo, da je Gorazd izvrsten kuhar, še posebno smo se razveselili, ko je oskrbnica Majda na mizo prinesla miške. Hitro smo jih pospravili – kot pravi mucki.

Zvečerilo se je in pred kočo smo se pred spanjem še poigrali ter prav lepo zapeli. Tam v daljavi so se zasvetile luči v Godoviču. Je bilo kar prav, da smo se naučili in zapeti tisto: »Priletela muha na zid, muha na zid. Kaj boš ti muha brez trebuha, kaj boš ti muha brez trebuha?«

Mladi planinci bodo že znali povedati, zakaj je prav, da jo znajo zapeti, ker so doma v Godoviču. Za nekatere je bilo spanje v koči nekaj novega, a je prav hitro zavladala tišina.

Prišel je čas za pospravljanje in odhod. Zahvalili smo se oskrbnikoma in obljubili, da še pridemo. Naslednjič pa morda s starši.

Povratek v dolino smo usmerili mimo taborniške koče na Pšenku. Pred spustom po strmi ulici v mesto smo naredili še en počitek in se posladkali z jabolčnim zavitkom, ki ga je za na pot pripravil kuhar Gorazd.

Po razgretih ulicah smo vijugali proti avtobusni postaji. Bilo je prevroče, zato smo si na poti mimo slaščičarne privoščili še sladoled in se nato s starši odpeljali proti Godoviču. Seveda, veselo počitnicam naproti! Avgusta pa bomo nekateri teden dni preživeli na planinskem taboru mladih planincev v Trenti.

Prebudili smo se v sončno sobotno jutro in po zajtrku smo odšli v dvojicah poiskat skriti zaklad, ki ga je skrila Katarina. Vsi smo bili uspešni. Z nekoliko lažjimi nahrbtniki smo nato krenili proti grebenu za kočo in nato na vrh Hleviš. Med potjo in na vrhu smo slišali marsikaj zanimivega o varnem gibanju v naravi, še posebno v gorah. Po obveznem vpisu v planinsko knjigo smo se spustili do koče in odšli na igrala: na plezalno steno, gugalnico, tobogan ter naš dopoldanski program zaključili z labirintom.

Iz koče je spet omamno dišalo – postregli so nas z idrijskimi žlikrofi. Po kosilu smo še malo posedeli v jedilnici koče in narisali vtise s Hleviš. Risbice smo razstavili v jedilnici koče.

Pred spustom po strmi ulici v mesto smo naredili še en počitek in se posladkali z jabolčnim zavitkom, ki ga je za na pot pripravil kuhar Gorazd