Mitja Čander o takšni in drugačni slepoti

Objavljeno: 13. februarja 2020 ob 7:41 / posodobljeno: 13. februarja 2020 ob 9:32

Mitja Čander je na sinočnjem srečanju z bralci v idrijski knjižnici potrdil sloves izrednega govorca. Skupaj z direktorjem in urednikom Založbe Litera Orlandom Uršičem ter Milanko Trušnovec je spregovoril o svojem prvem romanu Slepec. Zanimivemu pogovoru je prisluhnilo ducat ljudi.

Avtor: Damijan Bogataj

Mitja Čander je študiral primerjalno književnost, v javnosti pa je znan kot esejist, urednik, pisatelj, scenarist in dramaturg, manj kot strasten igralec šaha z doseženim nazivom šahovski mojstrski kandidat. Kot direktor Založbe Beletrina dobro pozna vse radosti in sladkosti založništva v Sloveniji. V vlogi programskega direktorja Evropske prestolnice kulture Maribor 2012 pa je pobližje spoznal še politiko in politike. Ta izkušnja mu je bila posebej dragocena.

Za romaneskni prvenec z naslovom Slepec se je odločil relativno pozno. Po dopolnjenem 40. rojstnem dnevu mu misel, da bi se lotil daljšega in kompleksnejšega besedila, ni dala miru. Že od malih nog ima težave z vidom. Starši so se vseskozi trudili, da bi ga obvarovali pred namestitvijo v šolo za slabovidno mladino in tako je obiskoval redno šolo. Pri prav vseh aktivnostih seveda ni bil uspešen, saj s slabim vidom težko igraš košarko ali dirkaš s kolesom.

Mitja Čander je roman Slepec pisal tako zaradi sebe kot tudi zaradi ljudi okoli sebe. Z romanom je želel ovreči tabuje, ki jih v današnji družbi najpogosteje povezujemo s slepoto. Roman se dogaja danes in zato ga je moč brati tudi kot ogledalo današnje družbe. 

Ljudje potrebujemo odklop od tega sveta, potrebujemo svojo domišljijo in zato ne moremo brez knjige.

Te osebne izkušnje človeka, ki slabo vidi, so mu bile izziv za razpletanje zgodbe v romanu. Ta pa ni le zbir avtobiografskih pripovedi ampak mnogo več. Kot je povedal na srečanju z bralci v Idriji, je pri pisanju romana neizmerno užival. Dal je prosto pot svoji domišljiji in v prepletu resničnih in izmišljenih podob in zgodb je nastal roman, ki je po mnenju urednika Orlanda Uršiča nekaj posebnega. Temu pritrjujejo tudi bralci, saj je prva naklada 1.000 izvodov že pošla in v tiskarni sedaj pripravljajo prvi ponatis, kar je za slovenske razmere pravi založniški uspeh.

Mitja Čander je roman Slepec pisal tako zaradi sebe kot tudi zaradi ljudi okoli sebe. Z romanom je želel ovreči tabuje, ki jih v današnji družbi najpogosteje povezujemo s slepoto. Roman se dogaja danes in zato ga je moč brati tudi kot ogledalo današnje družbe. To so po avtorjevem mnenju v osemdesetih zaznamovali intelektualci in kulturniki, brez katerih ne bi bilo niti prelomnih dogodkov slovenske osamosvojitve. Če je takrat še veljalo, da se razumnike in intelektualce posluša, so ti danes izgubili ugled mnenjskih voditeljev in na tem mestu so jih zamenjali drugi. Bodisi sodobni mediji ali pa politikanti vseh oblik in formatov. »Kultura je danes v Sloveniji na robu družbenega interesa,« je ugotovil Mitja Čander in to ga je še bolj spodbudilo k risanju podob, ki bi jih hitro lahko povezali tudi z zaslepljenostjo.

Založništvo se je v Sloveniji v zadnji gospodarski krizi praktično prepolovilo. Obstale so le redke založbe in še večino teh ne živi samo od knjig. Te razmere Mitja Čander dobro pozna, saj je bil kot ustanovitelj in je sedaj kot direktor Založbe Beletrina vseskozi vpet v reševanje knjige. Ta bo po njegovem prepričanju ostala. »Ljudje potrebujemo odklop od tega sveta, potrebujemo svojo domišljijo in zato ne moremo brez knjige.«

Ustvarjanje romana je, po njegovem mnenju, kot gradnja hiše. Za oboje je potrebne ogromno energije in vztrajnosti tudi v dneh, ko beseda ne steče.

Predstavitev romana Slepec pa si bo publika v Idriji lahko zapomnila tudi po jezikovnih bravurah. Orlando Uršič in Mitja Čander sta izvrstna govorca, ki se ne sramujeta barve svoje domače štajerske govorice. Z njeno žlahtnostjo sta v slabi uri povsem napolnila pritličje Magazina.