Med violino in knjigo

Objavljeno: 4. 12. 2019 ob 7:28 / Posodobljeno: 4. 12. 2019 ob 9:55

Avtor: Damijan Bogataj

Milanka Trušnovec je nemara zadnjič v vlogi direktorice knjižnice sinoči pozdravila sodelujoče v projektu Primorci beremo. Letos se je v projekt vključilo 166 bralcev in 126 od teh je izpolnilo zavezo in skupaj so prebrali 1.308 knjig s priporočenega seznama. Projekt si je v trinajstih letih pridobil simpatije mnogih, saj spodbuja branje in javnost opozarja na pomen branja, še posebej domačih avtorjev. Ti v primerjavi z avtorji svetovnih uspešnic zaostajajo le po denarju, ki ga velike založbe vložijo v promocijo in prepoznavnost avtorja. Po izvirnosti in izpovedni moči pa so mnogi neponovljivi.

Med te vsekakor sodi Natalija Šimunovič. Po mami, ki je bila rojena v Strmcu nad Črnim Vrhom skoraj rojakinja, po očetu Hrvatica. Po prvi profesionalni izbiri pa glasbenica. Akademsko izobražena violistka je desetletja nastopala kot članica simfoničnih orkestrov, v zadnjem obdobju svoje znanje predaja mlajšim kot učiteljica na Glasbeni šoli Jesenice. Njena življenjska opredelitev za glasbo jo spremlja tudi pri literarnem snovanju. Doslej je izdala tri knjige, roman, mladinski roman in zbirko novel. O vseh treh se je na zaključku projekta Primorci beremo v Idriji pogovarjala z Matejo Perpar, novinarko prvega programa Radia Slovenija, ki Idrijo dobro pozna, saj je dijaška leta preživela na idrijski gimnaziji.

Natalija Šimunovič je zbrane v Galeriji Magazin na mah prepričala z iskrenostjo in neposrednostjo. Sama pravi, da ji pot od glasbe do literature ni predstavljala posebne težave. Že od malih nog je rada pela in igrala violino. S slednjo se je prebila skozi vse stopnje izobraževalnega sistema in pri tem opazovala svet okoli sebe. Literatura jo je sama poklicala in sprva ji je oblikovanje besedil pomenilo le dopolnjevanje njenih predstavitev glasbe in inštrumentov. Ko so jo znanci nagovorili z ugotovitvijo, da piše odlično, se je resno zamislila. Oblikovala je prva besedila in jih poslala na razpis. Tam so njen talent opazili literarni uredniki in plaz se je sprožil. Natalija Šimunovič sodi med redke slovenske literate, ki jim v enem koledarskem letu uspe izdati kar dve deli. »Leta 2017 sem bila iskreno vesela. Še bolj pa vseh srečanj z bralci, ki so brali in brali moje knjige ter se o njih pogovarjali,« je povedala avtorica.

Mateja Perpar je v pogovoru z avtorico spretno razkrivala postopke in okoliščine njenega ustvarjanja. Tudi dejstvo, da »se ti življenje začne šele takrat, ko se ti podre vse, za kar si mislil, da je večno«. V zadnjem obdobju na novo odkriva Franceta Bevka. Njegov svet malih junakov pod Kojco jo navdihuje za pisanje mladinskega romana, saj življenje v teh odmaknjenih grapah kar samo ponuja enkratne pripovedi.
Za harmonični preplet pogovora o literaturi in glasbi je poskrbela pianistka Monika Toman, ki poučuje klavir na Mostu na Soči. Odigrala je niz klavirskih miniatur primorskega skladatelja Bojana Glavine, ki je vrsto izvirnih glasbenih del izdal pri idrijski Založbi Bogataj.

O knjigah Natalije Šimunovič so uredniki zapisali


»Elegija je družinska drama, literarni popis družine Rajher, zdi se, da zelo uspešne in tudi bogate, s tradicijo zelo uspešnih glasbenikov in uglednih meščanov. Kronika družine, v kateri pa vselej najdemo tudi kakšnega člana s čisto dušo, ki zavrača vse konvencije in se jim zoperstavlja. Roman Elegija ni žanrski, se pa morebitnih postopkov, ki jih v žanrski literaturi (in filmu) srečamo, ne brani. Na ta način sovpada s pisanjem, ki smo mu tudi v našem prostoru priča v zadnjih letih. Preigravanje znane teme družinske drame je zanimiv postopek, poln ironije, obenem pa je zavest o pomenu žanrskih elementov ključna ob dialogiziranju s sočasno kulturo, ki jo roman po drugi strani vsebinsko problematizira.« 

»Pred nami je romaneskni prvenec izjemne prozaistke, avtorice zbirke kratkih zgodb in mladinskega romana, Natalije Šimunović. Elegija je družinska drama, literarni popis družine Rajher, zdi se da zelo uspešne in tudi bogate, s tradicijo zelo uspešnih glasbenikov in uglednih meščanov. Kronika družine, v kateri pa vselej najdemo tudi kakšnega člana s čisto dušo, ki zavrača vse konvencije in se jim zoperstavlja. Roman Elegija ni žanrski, se pa morebitnih postopkov, ki jih v žanrski literaturi (in filmu) srečamo, ne brani. Na ta način sovpada s pisanjem, ki smo mu tudi v našem prostoru priča v zadnjih letih. Preigravanje znane teme družinske drame je zanimiv postopek, poln ironije, obenem pa je zavest o pomenu žanrskih elementov ključna ob dialogiziranju s sočasno kulturo ki jo roman po drugi strani vsebinsko problematizira.«

Natalija Šimunovič / Elegija /Založba Litera

Natalija Šimunovič / Ajda, vila z obzidja / Mohorjeva založba Celovec

Natalija Šimunovič / Sotto voce / Založba Litera

»V zbirki Sotto voce se pred nami zvrsti devet kratkih zgodb, ki zajemajo s področij umetnosti, športa, prava in drugih, skozi vse pa se vleče rdeča nit, ki se navezuje na eksistenco in smrt oziroma na vprašanja, ki si jih protagonisti zastavljajo o dveh tako ključnih področjih življenja, se pravi bivanju in smrti –prvo ga oblikuje, druga ga končuje. Vse ostaja brez odgovorov, razen vprašanj in obstoječega za tiste, ki ostajajo. Protagonisti v zgodbah so tesno povezani z lastnim poklicem, ki jih izpolnjuje in določa, večkrat pa tudi utesnjuje. Ne glede na to, ali gre za glasbenike, slikarje ali odvetnike, vsi živijo v lastnih svetovih, ki določajo njihove robove, hkrati s tem pa omejujejo njihov pogled. Protagonistka v zgodbi Organizatorka porok je ena redkih, ki robove izbriše med svojim življenjem in se tako osvobodi; večina ostalih robove preseže šele, ko življenje zdrsne čez. Zgodbe Natalije Šimunović nas ne izpustijo, vodijo nas do konca in še čez, pri čemer nam vedno pustijo dovolj prostora za razmislek, vse to pa so lastnosti dobre proze.«

»Mladinski roman Ajda, vila z obzidja pripoveduje o odraščanju Ajde iz Kamnika, o pubertetniških iskanjih, padcih, šolskih radostih in tegobah. Ajdino življenje je prežeto s čisto vsakdanjimi zgodbami o prijateljih, stiskah in težavah. Velika prednost za dekle je, da lahko odrašča v družini, ki jo povezujejo ljubeči medsebojni odnosi. Edino nevsakdanjost v romanu nosijo s sabo nenavadne barvice, ki poskrbijo, da se pota junakinj v romanu čarobno povzdignejo iz težkih trenutkov življenja …«