Marko Rijavec z novo knjigo

Založba Družina je pred dnevi izdala knjigo Špranje do svetlobe, ki jo kot avtor podpisuje idrijski župnik Marko Rijavec. V knjigi so objavljeni zapisi, ki jih je v zadnjih treh letih objavljal v tedniku Družina. Združeni in objavljeni v 342 strani obsežni knjigi bodo ohranjeni pred pozabo, ki so ji sicer hočeš ali nočeš podvrženi časopisi.

Objavljeno: četrtek, 20. junij 2024 ob 7:35 | besedilo in fotografije: Damijan Bogataj

Dvostranski zapisi v knjigi Špranje do svetlobe so urejeni v tri sklope, ki sledijo branju svetopisemskih odlomkov pri nedeljskih mašah. Kot je povedal avtor na predstavitvi v Idriji, to niso razmišljanja o svetopisemskih odlomkih, ampak razmišljanja ob teh besedilih. Sam ob prebiranju odlomkov spoznava globino knjige knjig, ki bralcu dovoljuje, da ista besedila vedno bere na drugačen način. Strinja se z mislijo Davida Ahačiča, vodje uredništva knjižnih izdaj pri Družini, da se s Svetim pismom pogosto osebno srečajo ljudje, ko se znajdejo v stiski. To, ne le iz učenih študij, ampak iz svoje pastoralne prakse, ugotavlja tudi avtor knjige, ki je tri leta pred prihodom na mesto župnika v Idrijo prebil v Rimu. Tam je na papeški univerzi Gregoriana študiral biblično teologijo in si pridobil akademski naziv magistra bibličnih znanosti. Kljub temu pa ugotavlja, da »bolj ko se poglabljaš v besedila Svetega pisma, bolj spoznavaš svojo majhnost in nemoč razumeti vso globino sporočil«. Kljub tej nemoči pa ugotavlja, da mu je študij v Rimu dal veliko širino znanja, ki mu sedaj pomaga pri razlaganju besedil in pisanju svojih razmišljanj.

Marko Rijavec ob belem listu papirja, oziroma pred praznim računalniškim zaslonom, s katerim se sooči pred začetkom pisanja zgodbe, vedno občuti tesnobo in nelagodje. Na predstavitvi knjige v Idriji je povedal, da iskreno sovraži rutino in zato je vsako pisanje tedenskega razmišljanja avantura posebne vrste. Nekatere od v knjigi objavljenih zapisov je ustvaril v dobre pol ure, druge je pilil in dopolnjeval več dni. Povezovanje modrosti Svetega pisma z zgodbami današnjega življenja pa se mu ne zdi modna muha, ampak živa potreba, saj so biblične prilike in sporočila univerzalna.

Na vprašanje moderatorja večera Davida Ahačiča, naj zbranim razkrije kateri odlomek Svetega pisma ga kot teologa in intelektualca najbolj nagovori, pa je Marko Rijavec povedal, da ga zgodba iz Lukovega evangelija o izgubljenem sinu vedno gane in prizadene. V njej prepoznava intenzivno živo vez med bogom in človekom, med ljubeznijo in odpuščanjem. Po njegovem mnenju so zgodbe iz Svetega pisma največje ogledalo, ki je postavljeno pred človeka. V njem se vidi v vsej svoji slabosti in grešnosti, česar pa marsikdo noče videti in prepoznati. To velja tudi za letošnji Evrosong, ki je s svojo dekadentnostjo in izumetničenostjo ter odtujenostjo, tradicionalnim vrednotam pokazal pravi obraz stare celine. Ta pa se, v iskanju prave identitete, vse pogosteje odvrača od vrednot Judovsko-krščanskega izročila na temeljih Rimske in Grške tradicije.

»Nekateri pridigarji znajo biti duhamorni. Svetopisemska besedila razpredajo precej suhoparno, neoprijemljivo. Za Marka Rijavca to ne velja. Govori z zavzetostjo, njegove besede pritegnejo, imajo težo, presenečajo. Iz svetopisemskih odlomkov iztisne svež sok z okusi, kakršnih nismo vajeni od drugod.«

Marjan Pogačnik