Kulturno z Valentinom Vodnikom

Objavljeno: 31. januarja 2020 ob 11:24 / posodobljeno: 3. februarja 2020 ob 7:12

Nedavno končano koledarsko leto 2019 je zaznamovala dvestoletnica smrti slovenskega razsvetljenca Valentina Vodnika (1758–1819). Velja za prvega slovenskega pesnika, bil je duhovnik, profesor, časnikar in jezikoslovec, pisec učbenikov, prevajalec in še mnogo več. Med drugim je avtor prve samostojne pesniške zbirke Pesme za pokušino in urednik prvega slovenskega časopisa Lublanske Novize.

Avtorica: Anka Rudolf

foto: Ivan Laharnar

Ljubezen do slovenskega jezika je želel tudi v pisani besedi približati vsem slovensko govorečim prebivalcem. Njegov sodobnik, intelektualno močan Žiga Zois, ga je navdušil za zbiranje rudnin in preučevanje mineralogije. Ljubezen do gora in raziskovanja ga je večkrat vodila v Triglavsko pogorje. Žiga Zois ga je pritegnil tudi k sodelovanju v njegovi bogati knjižnici v svojem literarnem oziroma slavističnem krožku.

Veliko premalo vemo o Vodniku in o njegovem delu. Ideja o izvedbi recitala je vzniknila na pobudo nekaterih članov odbora Muzejskega društva Idrija. Za prostor, kot že mnogokrat doslej, smo zaprosili Mestno knjižnico in čitalnico Idrija. K sodelovanju pri izvedbi programa pa smo povabili Župnijo Idrija in dijake Gimnazije Jurija Vege Idrija, ki so se, kljub v obeh ustanovah natrpanem programu, ljubeznivo odzvali vabilu. Trije različni ustvarjalci in tri različne generacije smo skupaj stopili v Vodnikov čas. Sprehodili smo se skozi njegovo življenje in se spomnili njegovih del. Scenarij za ta sprehod je pripravila naša članica, upokojena učiteljica slovenskega jezika Maruška Trušnovec.

V Vodnikove čevlje je stopil, z mnogimi talenti, tudi pesniškim, obdarjeni domači župnik Marko Rijavec. Doživete recitacije najrazličnejših Vodnikovih besedil so se odlično povezale z njegovimi pesmimi, razmišljanji in planinskimi doživetji, kajti ob tej priložnosti smo na kratko predstavili tudi njegovo življenje, delo in ustvarjanje. Da je Vodnik, tudi s poudarkom na i, današnjega časa, so nas prepričale njegove besede.

Z živo vodnikovo besedo smo 22. januarja v knjižničnih prostorih uživali prav vsi, tako ustvarjalci programa kot gostje - poslušalci. Pesnik bodi glasnik svojega jezika in naroda, se je zavedal že davno pred nami spoštovani Valentin Vodnik.

Valentin Vodnik se je rodil v kmečko-obrtniški družini kot prvi od desetih otrok Jožefa Vodnika in Jere Pance. Vodnikova domačija, kjer je preživljal otroška leta, je danes kulturni in etnološki spomenik. Na željo staršev se je pri devetih letih začel učiti branja, pisanja in računanja. Leta 1768 so ga poslali k stricu Marcelu v novomeški frančiškanski samostan, kjer ga je pripravljal za vstop v ljubljansko gimnazijo (1769–1775). V teh letih se je seznanil z Markom Pohlinom.

Po gimnaziji je vstopil v frančiškanski red. Noviciat, čas preizkušnje, je opravljal v Nazarjah, kjer je tudi prejel redovniško obleko in ime Marcelijan. V letih 1776 do 1778 je v novomeški frančiškanski šoli študiral filozofijo, od leta 1778 pa je bival v ljubljanskem frančiškanskem samostanu, kjer je obiskoval študij teologije. Leta 1780 je odšel iz Ljubljane. Kje je bival naslednji dve leti, ni znano. Zagotovo pa je leta 1782 živel v frančiškanskem samostanu na Trsatu nad Reko. Posvečen je bil leta 1782 na otoku Krku, istega leta je postal tudi pridigar. Za leto 1783 ni podatkov, domnevajo, da je bil pridigar v Ljubljani. Zapisi v samostanih govorijo o tem, da je čas namenjal dopolnjevanju izobrazbe. Učil se je italijanščine in francoščine. Leta 1784 je zapustil meniški stan in opravljal duhovniški poklic. Služboval je v Sori pri Medvodah, na Bledu, v Ribnici in od leta 1792 na Koprivniku nad Bohinjem. Na Koprivniku je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval. Vodnikovo življenje se je spremenilo z ustanovitvijo Ilirskih provinc. Nova francoska oblast je prinesla šolsko reformo, ki je dovoljevala pouk v jeziku dežele. Postal je gimnazijski ravnatelj in nadzornik osnovnih ter obrtnih šol.

Na Koprivniku je prišel v stik z Žigo Zoisom, ki ga je povabil v svoj razsvetljenski krožek. Pozneje mu je Zois pomagal do premestitve k Šentjakobu v Ljubljani. Leta 1798 je postal učitelj na ljubljanski gimnaziji. Duhovniškemu poklicu se ni popolnoma odpovedal, saj je še vedno maševal in krščeval.

Po vrnitvi slovenskega ozemlja Avstriji se je zaradi podpore francoski oblasti njegov položaj poslabšal. Leta 1815 so mu bile prepovedane vse šolske službe. Bil je predčasno upokojen. Umrl je leta 1819 v Ljubljani zaradi možganske kapi. Pokopali so ga na pokopališču sv. Krištofa.