Pisanje romana je kot kopanje rude

Objavljeno: 1. 9. 2020 ob 11:34 - posodobljeno: 1. 9. 2020 ob 15:39 | Spletno uredništvo

Natalija Šimunovič je bila letos druga gostja pisateljske rezidence v stari rudarski hiši v Idriji. Sodi v novo generacijo avtorjev, ki s svežino in drznimi zgodbami nagovarjajo bralce. Delo, ki ga je začela pisati v Idrijski rudarski hiši in ga bo dokončala doma na Gorenjskem, bo prihodnje leto izšlo pri Založbi Bogataj v Idriji.

Natalija Šimunovič se je med bivanjem v Idriji srečevala z dediščino, spoznavala je podeželje, iskala zgodbe pri klekljaricah in prisluškovala utripu mesta v vseh urah dneva. Roman, ki je še v nastajanju, nima končnega naslova. Junak njene pripovedi bo elektrofizik Lucijan, ki doživlja krizo v svojem življenju. Izgubil je izpit, avto, punco in tudi mesto asistenta na fakulteti. Po enotedenskem pijančevanju in streznitvi se je odločil popolnoma spremeniti svoje življenje. Sprejel je ponudbo za mesto razvijalca aksialnih ventilatorjev v Hidrii. Končno bi rad tudi v svoje življenje vnesel malo logičnega ravnovesja, ki se zdi v fizikalni enačbi tako preprosto …

Idrijčani so izredno odprti, neposredni, če jih nekaj vprašaš, ti povejo vse in še čez. Vsekakor so to kraji, ki te pustijo odprtih ust. Zato sem si vzela ta trenutek, majhen segment v pisanju romana, ko poskušam samo vpijati vse te vtise. Gre za del izobrazbe. Dolžan si prehoditi spoznavanje kraja, da sploh imaš pravico potem o tem pisati.

V neposrednih stikih z domačini sem dobila vpogled tudi v zamolčane ali zatajene pripovedi in zgodbe. Prav te pa lahko pisatelja usmerijo pri snovanju romana.

Podrobneje o tem, pred kakšnimi ustvarjalnimi dilemami se je znašla ob pisanju novega romana, pa v posnetku pogovora iz TV studia Idrijskih novic.

natalija-simunovic-27-8-2020-3.jpg

Pisanje romana v stari rudarski hiši je bilo Šimunovičevi v posebno zadovoljstvo. Mesto jo je očaralo. Ko ga je soočila z idrijsko realnostjo, je spoznala tudi vsa njegova nasprotja.

»V neposrednih stikih z domačini sem dobila vpogled tudi v zamolčane ali zatajene pripovedi in zgodbe. Prav te pa lahko pisatelja usmerijo pri snovanju romana,« je povedala Natalija Šimonovič.

Pisanje romana je podobno dejanje kot kopanje rude. Žilo že vidiš, potem pa jo je treba razširiti in izkopati na površje. To pa ne pride samo od sebe. S tem se človek malo »matra«. Druge ni.