Knjiga rudniškega zdravnika je 250 let čakala na prevod

Objavljeno: ponedeljek, 25. 1. 2021 ob 8:18 - zadnja posodobitev: 25. 1. 2021 ob 9:41 | Damijan Bogataj

V začetku leta je v sozaložništvu Knjižnice Jožeta Udoviča Cerknica, ki je bila pobudnica, ter založbe Maks Viktor, 250 let po izidu, izšel prevod prve od štirih knjig Oriktografija Kranjske ali fizikalno zemljepisje vojvodine Kranjske, Istre in deloma sosednjih dežel avtorja Baltazarja Hacqueta, ki je bil sedem let nastanjen kot zdravnik v Idriji. Najpomembnejše znanstveno delo 18. stoletja o naših krajih poleg geografskih in geoloških opisov vsebuje tudi narodopisne vsebine.

ake-knjiga-25-1-2021.JPG

V prvem delu, ki je sedaj preveden in je izšel leta 1778, avtor opisuje podzemne jame, slovensko pogorje in gorovje, okamnine in fosile ter vode in slapove. Celostranska ilustracija na začetku prvega zvezka velja za prvo znano upodobitev Triglava. Narejena je po predlogi kartografa Franca Ksaverja Barage iz leta 1776. Na koncu zvezka je priložen pregledni zemljevid goratega dela Kranjske od Celovca do Save s poudarkom na površju in vodovju.

Hacquet je bil eden prvih raziskovalcev slovenskih planin in sosednjih delov Alp. Prvi se je povzpel na Mali Triglav leta 1777 in do ledenika pod Pasterzo leta 1779, dvakrat pa mu je uspelo osvojiti tudi sam vrh Triglava. Velja za enega prvih, ki je poskušal znanstveno opisati Kras in kraške pojave. Kot geolog je Hacquet razvijal samostojne nazore o razvoju zemeljske površine, ki so bili osnovani na podlagi kritičnega vrednotenja sočasnih teorij ter lastnih izkušenj, hkrati pa se je zavzemal za razvoj kemije, ki bi geologom pomagala pri njihovem delu.

V prvem delu, ki je sedaj preveden in je izšel leta 1778, avtor opisuje podzemne jame, slovensko pogorje in gorovje, okamnine in fosile ter vode in slapove. Celostranska ilustracija na začetku prvega zvezka velja za prvo znano upodobitev Triglava.

navednice-modre_edited.png

Jaz trdim le to, kar sem videl, s preudarkom raziskal in natančno opazoval, ne da bi hotel to, kar sem videl in izkusil, predstaviti kot obče veljavno; nasprotno, jaz se zavedam, kako malo se skladajo splošni sistemi o postanku zemlje do te ure s posameznimi opazovanji in izkustvi.

BALTAZAR HACQUET

V prvem zvezku tega dela je zapisal: »Jaz trdim le to, kar sem videl, s preudarkom raziskal in natančno opazoval, ne da bi hotel to, kar sem videl in izkusil, predstaviti kot obče veljavno; nasprotno, jaz se zavedam, kako malo se skladajo splošni sistemi o postanku zemlje do te ure s posameznimi opazovanji in izkustvi.« Avtor predvsem poudarja počasen razvoj zgodovine zemeljske površine.

V drugem delu knjige, ki še čaka na prevod, je opisana Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom rovov. Na začetku je upodobljeno mesto na celostranski ilustraciji, na koncu pa so priloženi prikazi z natančnimi izrisi notranjosti rudniških rovov. Drugi del je izšel leta 1781. V tretjem delu, ki je izšel leta 1784, so opisani Cerkniško jezero, Bohinjsko jezero in Bled, gorske reke, kamnine, kristali in Alpe. Na celostranski ilustraciji na začetku je upodobljeno Cerkniško jezero, na koncu zvezka so dodane vedute iz alpskega sveta. Četrti, zadnji zvezek se prične s celostransko ilustracijo, na kateri je veduta slapov na turški meji bosanskega kraljestva. Nadalje je opisano ozemlje tega kraljestva, reke in kamnine. Zadnji del je izšel leta 1789.

Baltazar Hacquet (1739 ali 1740 – 1815), polihistor francoskega rodu (Le Coquet v Bretanji), se je v zgodovino zapisal predvsem kot botanik, mineralog in geolog, pomemben pa je tudi kot raziskovalec Julijskih Alp, krasoslovec in eden od začetnikov narodopisja na Slovenskem. Kot vojaški kirurg je v sedemletni vojni (1756-1763) služil sprva francoskim in pozneje avstrijskim silam. Na Dunaju se je spoznal z Gerhardom van Swietenom, osebnim zdravnikom cesarice Marije Terezije, ki mu je 1766 izpolnil željo in mu dodelil službo rudarskega kirurga v Idriji. V mestecu, kjer je kot zdravnik služboval znameniti botanik Antonio Giovanni Scopoli, je raziskovalno deloval predvsem na področjih mineralogije, geologije in botanike, hkrati pa je kot navdušen gornik odkrival Julijske Alpe.

Na svojo prošnjo je leta 1766 dobil službo rudniškega zdravnika v Idriji, kjer je nasledil tudi slavnega Janeza Antona Scopolija, in tam je ostal sedem let.

Leta 1773 se je iz Idrije preselil v Ljubljano, kjer je na ljubljanskem liceju predaval anatomijo, kirurgijo in porodništvo ter veliko potoval predvsem po deželah jugovzhodne Evrope. Ustvaril je pomembno naravoslovno zbirko »Naturalienkabinet«, obnovil tako imenovano »anatomsko gledališče« in si dopisoval s številnimi znanstveniki iz vse Evrope. Njegova zbirka je bila tako znamenita, da si jo leta 1784 ob obisku v Ljubljani ogledal tudi cesar Jožef II. Leta 1787 se je odzval vabilu univerze v Lvovu, takrat prestolnica Galicije, danes Lviv v Ukrajini, in tam poučeval naravoslovje do leta 1805, ko je bil premeščen v Krakov, kjer je leta 1807 postal dekan medicinske fakultete. Leta 1810 se je upokojil in zadnja leta preživel na Dunaju.

Vse življenje se je srečeval z uglednimi veljaki. Tako se je na primer družil s sestro cesarja Jožefa, knezom Pavlom, kasnejšim ruskim carjem, pa cesarjem Jožefon II, sprejel je celo papeža Pija VI., ko je ta prenočeval v Ljubljani.

Po Baltazarju Hacquetu se danes imenuje šest rastlin in en hrošč. V Ljubljani, Idriji in na Velem polju so plošče v spomin na znamenitega znanstvenika in zdravnika, v Ljubljani je po njem imenovana ulica, pa tudi revija Biološkega inštituta pri ZRC SAZU. Baltazar Hacquet se je čutil Kranjca in Slovana. Obvladal je slovenščino in tako je prolog k Oryctographii napisal v slovenščini in je na zemljevide, ki so priloga h knjigi, vsa krajevna imena napisal v slovenščini. Po 250 letih od prve objave v Leipzigu je knjiga dočakala tudi prevod v slovenščino.

Prevodu avtorjevega besedila so v slovenski izdaji dodali obsežno kazalo toponimov, slovarček manj znanih izrazov, prevodov latinskih in drugih odlomkov, avtorjeve vire, življenjepis ter recenzijo izpod peresa Mihaela Brenčiča.

V drugem delu knjige, ki še čaka na prevod, je opisana Idrija, kamnine in kristali ter rudnik živega srebra s sistemom rovov. 

ake---9-10-1-020.jpg
ake---1-10-1-020.jpg