Kako je leseni Vrabec prvega maja 1948 poletel v Idriji

Objavljeno: 30. 4. 2020 ob 10:40 - Avtor: Edi Brus

Letos mineva 72 let od prvega poleta in pristanka jadralnega letala v Idriji. Sam dogodek je potonil v pozabo, tako da danes tudi nekateri v Idriji, ki so povezani z letalstvom, o tem ne vedo praktično nič. Za samo dogajanje sem sam prvič izvedel, ko mi je stric Ivan Celestina, ko je opazil moje navdušenje nad letalstvom, povedal: »Prefekt se je spuščal s Polancovega griča in pristal pri britofu.« Te besede so se mi tako vtisnile v spomin, da se zdi, kot bi bilo včeraj. Seveda je čas tekel dalje, mene pa je še kar naprej zanimalo, kako je ta polet potekal, kdo je bil pilot in ali je bilo letalo izdelano v Idriji.

Pavle Pivk je moj sosed. Če kdo kaj ve o tem, je to zagotovo on. V šali mu pravim, da je on moj strokovni svetovalec, kar se tiče razjasnitve starejših dogodkov v Idriji. Danes 90-letni Pavle je živa enciklopedija poznavanja predvsem tehnične dediščine. »Seveda se spominjam, bil sem zraven, ko so peljali in nesli letalo k Polancu. Leseno letalo, same jeklene žice, prekrito s platnom, brez kabine. Z gumijasto vrvjo so ga potegnili v zrak,« mi je povedal sosed Pavle.

Na vprašanje, kdo je bil pilot, pa pravi: »Zdi se mi, da je bil nekakšen vzgojitelj iz industrijske šole, prefekt smo mu rekli.« Pavle je razmišljal, kdo bi še kaj vedel o tem, in tako sva pripravila seznam ljudi, ki bi lahko kaj vedeli o samem dogodku. Sreča med raziskovanjem je bila na moji strani. V Idriji sem srečal Alberta Ogriča – Betineta iz Spodnje Idrije, točneje iz »Amerike«. Bil je moj mentor pri modelarstvu, oba sva bila tudi pripadnika padalske šole v Nišu. Ko se srečava, vedno obujava spomine na padalske dogodivščine iz Niša. Mimogrede sem mu povedal, da raziskujem letenje, ki se je odvijalo v Idriji v povojnem času, Albert pa je izstrelil kot iz topa: »Edi, tega možakarja sem pa jaz poznal!« To je bil Gabrijel Bogataj iz vasi Petelinje pri Pivki. »Po prihodu iz padalske šole sem obiskoval tečaj jadralnega letenja v Postojni in tam spoznal Bogataja. Pripovedoval mi je, kako je v Idriji poletel z letalom Vrabec s Polancovega griča,« mi je še povedal Albert.

Sem edini, ki je vzletel in pristal z letalom v Idriji.

GABRIJEL BOGATAJ

Zgoraj Gabrijel Bogataj z letalom Tucano pred hangarjem blizu vasi Petelinje. Spodaj Bogataj pred poletom v kabini jadralnega letala. / foto: arhiv družine Gabrijela Bogataja

Kdo je bil Gabrijel Bogataj
Družina Bogatajevih izvira iz zaselka Osojnica pri Žireh. Starejši Idrijčani se verjetno bolj spominjajo očeta Cirila Bogataja, ki je imel po vojni v Idriji delavnico za izdelavo betonskih strešnikov. Sin Gabrijel Bogataj pa je leta 1947 odšel na delovno akcijo Šamac Sarajevo. V prostem času je bilo brigadirjem omogočeno, da se dodatno izšolajo za razne poklice. Gabrijel se je odločil, da bo prosti čas posvetil letenju, ki ga je takrat prvič spoznal. Tako je v brigadi opravil A izpit na letalu Vrabec. Točno s tem tipom letala je potem čez eno leto poletel v Idriji. Po prihodu iz brigade je Gabrijel, ves navdušen nad letenjem, odšel na Velike Bloke in tam opravil še B in C izpit, tečaj aerovleke pa je opravil v Ribnici, kjer je tudi končal tečaj osnovnih akrobacij. Ko vreme ni bilo primerno za letenje, je v Ljubljani obiskoval tečaj modelarstva pri znanem modelarju Božu Petku in tako dobil naziv modelarskega inštruktorja. Za trenažo je v tem letu letel v Lescah in pri tem raziskoval pogoje za jadranje. Letel je v družbi samih legendarnih pilotov, kot so bili general Lado Ambrožič Novljan, Ludvik Starič – leteči Kranjec, ki je bil pred vojno svetovno znani motociklistični prvak, pa tudi Vilko Kopetski – Ibro. To je bil fant, ki je Italijanom med okupacijo na Frančiškanski cerkvi v Ljubljani izobesil slovensko zastavo. 

Gabrijel Bogataj poslan v Idrijo
Letalska zveza Slovenije je konec leta 1947 Gabrijela Bogataja poslala v Idrijo, da organizira tečaj modelarstva in jadralnega letenja, v Idriji pa je dobil tudi službo vzgojitelja v dijaškem domu, opravljal je delo glavnega prefekta. Prav zanimivo, kako se je ime prefekt še po osvoboditvi uporabljalo v šolstvu. Tako ga v raznih dokumentih, ki so na voljo, imenujejo le z besedo prefekt Bogataj. Po poročilih vidimo, da so bila predavanja o letenju in modelarstvu v Idriji izredno dobro obiskana. V aprilu leta 1948 mu je Aeroklub Postojna v propagandne namene posodil letalo Vrabec. Gabrijel Bogataj je organiziral prevoz in v Idrijo pripeljal prvo letalo. To je bil za tiste čase velik logističen podvig. Transportnih sredstev ni bilo, ceste so bile slabe. Letalo Vrabec je občasno sestavil in ga postavil na ogled Idrijčanom. Ivan Kenda, danes upokojeni električist iz Idrije, se spominja, kako je šel na ogled letala, ki je bilo sestavljeno in razstavljeno za gimnazijo in za današnjo komunalo. Ker se je bližal prvi maj, je Bogataj začel z raziskovanjem terena, kjer bi Idrijčanom predstavil letenje na svečani paradi. Ogledoval si je bližnje hribe, ki bi bili primerni za vzlet s pomočjo elastike. Odločil se je za hrib med Smukovim in Polancovim gričem - vzpetina se imenuje Na Pelini. Sam za ta kraj nisem vedel. S Pavletom Pivkom sva si ogledala kraj vzleta. »Vidiš, tukaj so sestavili letalo, tam so napeli gumo, spominjam se, kot bi bilo včeraj,« mi je razložil Pavle Pivk.

Bili smo v hiši, ko smo zaslišali hrup, ki se je bližal. Z očetom sva pogledala ven in videla skupino fantov, ki so nekaj nosili. Seveda nisva vedela, da je to letalo. Iz same radovednosti sem se jim pridružil in šel z njimi do startnega mesta. Tam je prefekt Gabrijel Bogataj začel sestavljati Vrabca. Določil je deset močnih fantov, ki so bili zadolženi za napenjanje gumijaste vrvi.

 

FRANCI PELHAN

Člani Aerokluba Postojna

Letalo vrabec
Jadralno letalo Vrabec je bilo delo inženirja Iva Šoštariča. Zgledoval se je po nemških drsalcih tipa Zoegling, vendar je uporabil precej novosti tako pri gradnji kot pri sami aerodinamični zasnovi. Konstrukcija letala je bila popolnoma lesena, krila in krmilne površine so bile prekrite s platnom, letalo je bilo brez kabine. Togost konstrukcije in krmiljenje so omogočale le jeklene pletenice. Sama konstrukcija je bila tako preprosta za izdelavo, da so večino teh letal izdelali v delavnicah po aeroklubih. V Jugoslaviji je bilo izdelanih preko 400 Vrabcev. Letalo je bilo enostavno za popravila, saj so bili grobi pristanki bolj pravilo kot izjema. Tako je tečajnik svoj prvi polet opravil sam - prepuščen le svojemu znanju, talentu, predvsem pa tudi sreči. Za polet s hriba se je uporabljala gumijasta elastika, deset pomočnikov jo je nategnilo, ko je bila le-ta dovolj napeta, se je na povelje »spusti« pri repu letala sprostila varovalka in letalo je izstrelilo v zrak.

Konstrukcija letala je bila popolnoma lesena, krila in krmilne površine so bile prekrite s platnom, letalo je bilo brez kabine. Togost konstrukcije in krmiljenje so omogočale le jeklene pletenice. Sama konstrukcija je bila tako preprosta za izdelavo, da so večino teh letal izdelali v delavnicah po aeroklubih.

Pred poletom Vrabca v Idriji / foto: arhiv družine Gabrijela Bogataja

Let na paradi 1. maja 1948
V Idriji so se vsi pripravljali na parado, ki se je odvijala na prostoru, kjer je danes nogometni stadion, Gabrijel Bogataj in vsi njegovi pomočniki, večinoma modelarji, pa so pričeli s transportom Vrabca na vzpetino Na Pelini. V skupini je bil tudi Drago Troha, ki je pomagal pri transportu trupa. Letalo je bilo popolnoma razstavljeno, krila so bila v dveh delih, trup in višinsko krmilo pa tudi ločena. Sto kilogramov težak Vrabec je pričel svojo pot proti startu. Skupina je šla tudi mimo Pelhanove domačije. Franci Pelhan, takrat še mlad fant, se spominja: »Bili smo v hiši, ko smo zaslišali hrup, ki se je bližal. Z očetom sva pogledala ven in videla skupino fantov, ki so nekaj nosili. Seveda nisva vedela, da je to letalo. Iz same radovednosti sem se jim pridružil in šel z njimi do startnega mesta.« Tam je prefekt Gabrijel Bogataj začel sestavljati Vrabca. Določil je deset močnih fantov, med njimi tudi Draga Troho, ki so bili zadolženi za napenjanje gumijaste vrvi. V tla so zabili lesen količek z varovalko, ki je omogočala odklop. Bogataj se je usedel in pripel na lesen sedež, nato pa dal povelje 'vleci'. Fantje so držali gumijasto vrv v obliki črke v, na vsaki strani po pet. Sledilo je povelje 'teci' in fantje so stekli po hribu navzdol, napetost gumijaste vrvi je bila vse večja, pilot je ocenil, da je napetost dobra in sledil je še zadnji ukaz 'spusti'. Pomočnik, ki je bil zadolžen za odklop, je potegnil za varovalko in letalo je zdrsnilo po travnatem pobočju v zrak. 
Janez Jerman, doma iz Cerknice, bivši upravnik Aerokluba Postojna, je opisal zanimiv dogodek, ki ga je slišal iz Bogatajevih ust. Spominja se, da mu je Gabrijel Bogataj omenjal, da je v Idriji malo manjkalo, da ni prišlo do katastrofe. 

Tik preden bi moral dati ukaz za sprostitev varovalke, je začutil močan hladen veter v hrbet, vse vzletne in pristajalne operacije pa se izvajajo s čelnim vetrom. Gabrijel Bogataj se je vseeno odločil, da poleti. Ker je v času starta pihal hrbtni veter, letalo ni dobilo dovolj vzgona in sam polet se je spremenil v reševanje nevarne situacije. Letalo je poletelo naravnost proti drevesom, pilot je imel izredno srečo, da se je ognil oviri pred sabo, vendar je vseeno zadel veliko češnjo in z višinskim krmilom odlomil del debele veje. Veja se je zapletla v žice, tako da je Bogataj proti Idriji odletel še z veliko češnjevo vejo. Ves prestrašen je letel proti pristajališču in upal, da udarec v češnjo ni povzročil škode na višinskem krmilu. Letel je nad Mejco in začel izbirati prostor za pristanek. Let je trajal približno tri minute, ko se je dotaknil tal. 
Tudi Marijan Beričič, ki je bil prisoten pri vzletu, je enako opisal dogodek. Spominja se, kako je letalo poletelo in oplazilo krošnjo češnje. »To je bila za nas velika atrakcija, saj smo prvič od blizu videli letalo tako, da smo se ga lahko tudi dotaknili,« mi je povedal Marijan Beričič.
Na mestu pristanka se je ravno takrat znašel tudi Avgust Klemenčič – Gusti, takrat doma na Kalvinu. Še danes se dobro spominja, kako je prefekt Bogataj po pristanku sedel v letalu, ki je bilo nagnjeno na krilo. 
Sam pristanek je videl tudi Peter Leskovec, ki je bil doma blizu pristanka v Ljubevču. Ni mu bilo jasno, zakaj je letalo pristalo. Bogataj je pristal na območju, kjer danes stoji Mercator center, v sveže prekopanih njivah. Po pripovedovanju, gospodinje menda niso bile preveč navdušene, ker jim je pomendral sveže urejene vrtove. Kmalu po pristanku so se s Peline vrnili Bogatajevi pomočniki, razstavili so Vrabca in ga naslednji dan odpeljali na Rakek, kjer so nadaljevali s propagandnim letenjem v sklopu prvega maja.

Jadralna letala in mladi piloti Aerokluba Postojna / foto: arhiv Marka Maleca

Ko sem se vračal s Petelinij, kjer danes živi družina Bogataj, sem se ustavil še v Klubu letalcev Postojna. Člani kluba so bili vsi navdušeni, da raziskujem delo njihovega nekdanjega člana. V prostorih letalske šole so na tla postavili trup Vrabca, starega več kot 75 let, in tako sem imel priložnost, da sem se usedel za krmilo tega kultnega letala. Zavedal sem se, da imam veliko srečo.

 

EDI BRUS

bivši vojaški padalec in ljubitelj letalstva

Iz Idrije v delovno brigado
Gabrijel Bogataj je ostal v službi prefekta v dijaškem domu v Idriji vse do leta 1949, ko je ponovno odšel na delovno brigadirsko akcijo na progo Beograd – Zagreb. V letih 1950 in 1951 je služil vojaški rok v tretjem letniku rezervnih vojaških letalskih častnikov. Po povratku domov je opravil še izpit za poklicnega šoferja in to delo je opravljal po celotni Jugoslaviji, pa tudi v tujini. Leta 1957 se je včlanil v Aeroklub Postojna. Vsi starejši člani Aerokluba Postojna se Gabrijela Bogataja, ali kakor so mu rekli - Gabra, spominjajo kot veliko karizmatično osebo. »Naš Gaber je bil pravi mali znanstvenik, inovator. Veliko je pomagal pri gradnji infrastrukture na letališču,« so mi povedali.
Nekdanji upravnik Aerokluba Postojna Franc Jaklič je opisal, kako je Gabrijel Bogataj predelal jadralno letalo Libis 17 v motorno različico. Za tiste čase je bil to velik podvig, saj takratna zakonodaja ni dovoljevala takih posegov na letalu. Vse izračune in predelave je opravil Gabrijel Bogataj sam. Izvedel je tudi testni let, vendar rezultati niso bili tako dobri, da bi se nadaljevalo z letenjem. Redno je bil tudi mentor mladim modelarjem v Postojni in okoliških vaseh. Leta 1988 se je Gabrijelu Bogataju izpolnila velika želja, imeti svoje letalo. Iz Italije je uvozil letalo Tucano, ki je bilo prvo ultra lahko letalo v takratni Jugoslaviji. In tako se je začela era ultra lahkega letenja pri nas. Za letalstvo sta se navdušila tudi hči Mirjam in sin Viljem Bogataj. Mirjam mi je pripovedovala, kako je še ne 15-letna opravila svoj prvi samostojni polet z jadralnim letalom. V bližini hiše, kjer stanujejo v vasi Petelinje, so s sinom Viljemom uredili svojo pristajalno-vzletno stezo in sezidali tudi svoj hangar. 

Jadralno letalo Vrabec hranijo v prostorih
letalske šole na letališču v Postojni / Foto: BaŠ

Z generalom Ambrožičem na filmu
Ko sem naslednjič v Idriji ponovno srečal Alberta Ogriča, sem mu rekel: »Ti, temu Bogataju pa res ni bilo nikoli dolgčas. Brez problema bi lahko posneli film o njegovih podvigih.« Albert pa mi je odgovoril: »Saj so ga posneli, režiser Marko Radmilovič je posnel dokumentarni film, v katerem Gabrijel Bogataj in general Ambrožič pripovedujeta o letenju in šolanju z jadralnimi letali na Velikih Blokah.« 
Gabrijel Bogataj je umrl leta 2005. Ko sem se vračal s Petelinij, kjer danes živi družina Bogataj, sem se ustavil še v Klubu letalcev Postojna, kjer sem bil dogovorjen, da si bom lahko od blizu ogledal jadralno letalo Vrabec. Člani kluba so bili vsi navdušeni, da raziskujem delo njihovega nekdanjega člana. V prostorih letalske šole so na tla postavili trup Vrabca, starega več kot 75 let, in tako sem imel priložnost, da sem se usedel za krmilo tega kultnega letala. Zavedal sem se, da imam veliko srečo. 

Vrabec v Postojni / foto: arhiv Marka Maleca

Letos mineva natanko 72 let od prvega in nemara tudi zadnjega poleta jadralnega letala v Idriji. Danes ponovitev tega podviga zagotovo ni več izvedljiva, saj v mestu in okolici ni dovolj velike ravne površine za pristanek letala.

Teh letal danes praktično ni več. Sedel sem za krmilno palico in si predstavljal, kako se je Gabrijel Bogataj počutil pred poletom v Idriji. V odprti kabini, brez instrumentov, brez reševalnega padala, brez radijske postaje, oborožen samo z znanjem in ogromno sreče. Ogledal sem si konstrukcijo letala in razmišljal kako velika, skoraj neprimerljiva, je razlika med letenjem danes in v začetkih te dejavnosti, ko so si morali tečajniki včasih sami zgraditi letalo, če so hoteli leteti. Ko sem zapuščal prostore Kluba letalcev Postojna, sem v mislih še vedno slišal besede, ki mi jih je povedala Gabrijelova soproga Stana Bogataj: »Moj mož je velikokrat dejal: ’Sem edini, ki je vzletel in pristal z letalom v Idriji’.« In tako je ostalo še po 72 letih. 
Letos tako mineva natanko 72 let od prvega in nemara tudi zadnjega poleta jadralnega letala v Idriji. Danes ponovitev tega podviga zagotovo ni več izvedljiva, saj v mestu in okolici ni dovolj velike ravne površine za pristanek letala. Zato naj zgodba ostane za zgodovino in v spomin generacijam, ki so drzne in smele v letih po vojni raziskovale zmožnosti novih tehnik in svoj pogum.