Kako je debeli Jaka postal prava prekla

Objavljeno: 16. 6. 2020 ob 8:13 | Avtorica: Nataša Hvala

V okviru projekta Zdrava šola, v katerega je vključena tudi Osnovna šola Spodnja Idrija, smo v šolskem letu 2019/2020 razpisali literarni natečaj. Njegov namen je bil, da učenke in učenci napišejo domišljijski ali doživljajski spis oz. razmišljanje, v katerega so lahko vključili katero koli temo, povezano z zdravo šolo: npr. zdrava prehrana, spodbuda k uživanju sadja in zelenjave, spodbujanje gibanja, ukvarjanje z dejavnostmi, ki prispevajo k lepšim medčloveškim odnosom, ... Uživajmo in se zamislimo ob zapisih treh učencev.

Kako je debeli Jaka postal prava prekla
Nekoč je živel deček z imenom Jaka. Jaka je bil sovražnik zelenjave in sadja. Zato ker je jedel samo sladkarije, je, ko je stopil na tehtnico, ta zahreščala in se zdrobila. Tudi v šoli je imel nekaj težav, ko se je usedel za mizo, da bi pomalical. Klop se je pod njegovo težo zlomila in zdrobila. Sošolci niso bili najbolj prijazni in so ga zaradi njegove obilnosti klicali Slon.
Neke noči je Jaka na licu začutil mrzlo dlan in se prebudil. Pred sabo je zagledal gromozansko artičoko, ki ga je nagovorila: »Jaka prišla sem, da te naučim jesti zdravo hrano.« Jaka si je pomel oči. Artičoka je nadaljevala: »Naslednji dan pride moja prijateljica koleraba, za njo pa še prijatelj paradižnik.« Zdaj pa, preden grem, še poučna pesem zate:
»Tra-la-la tra-la-la
artičoka je prišla,
da te nauči
živeti zdravo tri-li-li.«
Nato pa je izginila. Naslednjo noč je prišla koleraba. Ogovorila ga je: »Prišla sem, da te naučim jesti zdravo. Preden grem, te bom naučila pesmico:
»Sadje, mleko, zelenjava,
to je zate družba prava.
Hitro nas vse pojej,
da še bolj boš zdrav kot prej.«
Neke noči, ko je minil en mesec, ga je prebudil paradižnik, ki ni bil tako prijazen kot artičoka in koleraba. On je prišel s strašnim treskom. Paradižnik ga je z rezkim glasom ogovoril: »Vidim, da ti besede mojih prijateljic niso zlezle pod kožo, zato te bom lekcije naučil jaz. Če ne boš v enem mesecu suh kot palčka, boš postal paradižnik!« je rekel in odšel. 
Točno čez en mesec se je paradižnik vrnil k Jaku in sprva je mislil, da je zgrešil ulico, hišo, mesto in stanovanje, ko je ležati v postelji zagledal Jako suhega kot palčka. Paradižnik je tako ugotovil, da je lekcija delovala in Jaka se je znebil odvečnih kilogramov. Tako so vsi živeli srečno do konca svojih dni in Jaka je dobil vzdevek Palčka. 
Julija Alič, 4.r.

Gorje ti, če poznaš nesramne trojčke
Živijo, jaz sem bil v prejšnjem življenju Tak. (Zdaj sem Filip.) Imel sem dva brata po imenu Tik in Tok. (Trenutno sem edinec.) Po navadi je tako, da ko se rodijo trojčki, je med njimi vsaj eden prijazen. Tokrat smo bili poredni vsi trije. 
Tik, Tok in Tak smo bili rojeni drug za drugim. Pretepali smo se in se odrivali s komolci, da bi se prej rodili. Nihče od nas ni hotel izgubiti. S takšnim obnašanjem smo nadaljevali tudi pozneje. Ves čas smo tekmovali, kdo bo zmagal. Tekmovali smo, kdo bo najboljši v najslabšem. Ko smo bili še dojenčki, smo Tik, Tok in jaz tekmovali v naslednjih zlobnih disciplinah: 
- kričanje,
- lomljenje igrač, 
- čečkanje s kredami po steni,
- škropljenje očeta pri kopanju. 
Ko smo bili malčki, smo tekmovali v: 
- hitri vožnji po trgovini v nakupovalnem vozičku, 
- posredovanju pozdravov iz Notranjske na Božičkovih kolenih,
- pokanju balonov, napolnjenih s helijem in s tem spravljanju otrok na zabavi v jok. 
Ko smo nesramni trojčki postali šolarji, smo se prepirali še bolj nasilno. Tekmovali smo v: 
- metanju želeja po šolski jedilnici,
- uriniranju v daljino med sedenjem na straniščni školjki (vedno sem zmagal jaz, kajti moj osebni rekord je bil 11 metrov),
- metanju košarkarske žoge v učitelja športa, ki je sodil tekmo, 
- obmetavanju Ostržka v lutkovnem gledališču s čokoladnimi bonboni, 
- obmetavanju učiteljice likovne vzgoje z glino, ki bi jo sicer porabili za izdelavo glinenih skodelic. 
Vedno, ko smo storili kaj hudobnega, smo se krohotali. To ni bil prijazen smeh, ampak grozno zaničevalen krohot. Med odraščanjem smo razmišljali samo o tem, kako naj ušpičimo največjo traparijo. Tok, ki je spal na vrhnjem pogradu, je začel jesti prhljaj. Iz dneva v dan se je močno praskal po zgornjem delu glave. »Zaprita usta in me poglejta!« se je drl. Pred presenečenima bratoma je jedel prhljaj, čeprav je 'smrdel' kot šampon za lase. Tik ni hotel zaostajati. Z odpadlo trsko od starega pograda si je očistil umazanijo pod nohti na rokah. Nastala je kroglica v velikosti Mozartove kroglice. »Zaprita usta in me poglejta!« je zakričal s srednjega pograda. Ko sva ga brata pogledala, je z velikim užitkom jedel Mozartovo kroglico. Na spodnjem ležišču sem se počutil, kot da močno zaostajam. Začel sem noro hitro razmišljati o tem, kako naj ju prekosim. Moja stopala so bila vedno polna glivic. Moja intuicija mi je govorila, da je to prava zamisel. »Zaprita usta in me poglejta!« sem jima naročil. Čeprav so glivice smrdele po mojih nogavicah, mi jih je nekako uspelo pojesti. Bile so naravnost odurne. Nekega večera je v sobo prišla mama, da bi nam prebrala prijetno pravljico za lahko noč. Bila je prijazna gospa. Življenje se je tako rekoč ponorčevalo iz nje, kajti rodila je tri obupne otroke. Vsi trije smo se nesramno zahahljali. Naš oče je že pred leti zbežal od doma, saj ni mogel preživeti s takimi otroki. Mama se je z Zvezdico zaspanko v rokah spretno izognila pastem, ki smo jih postavili trojčki. Skrajno previdno se je usedla na rob spodnjega ležišča. Tika je povprašala o tem, kar je pravkar jedel. »Nabrano podnohtno umazanijo! Bi rada poskusila?« ji je odgovoril. Oba s Tokom sva se zahihitala. Mama je bila na meji med jokom in jezo. »Zakaj sploh ješ to umazanijo?« »Rekla si pet obrokov na dan,« se je glasil odgovor. »To velja za resnično hrano,« je odvrnila. »Kaj ne vidiš, da je rjava? Tako kot dobro zapečen kruh!« se je zagovarjal Tik. »Ne smeš jesti podnohtne umazanije! Zakaj nisem rodila treh prijaznih, in ne obupnih trojčkov?!« se je zadrla. Razjeziti sem jo želel tudi jaz. Začel sem jesti glivice. »Tak! Kaj ješ?« sem jo slišal. »Samo glivice so!« se je glasil odgovor. Takrat je nastopil trenutek, ko za mamo na vsem svetu ni bilo dovolj ojojev. »Kaj pa ješ ti, moj ljubi Tok?« jo je zanimalo. »Najokusnejši prhljaj na svetu,« se je slišalo z zgornjega pograda. Mama se je od groze spačila, da je bila videti kot najgrša pošast tega sveta. Pred odhodom nam je svetovala še: »Če pogosto jeste neko stvar, se lahko spremeniš vanjo.« Vsi trije smo se temu smejali in nihče ni verjel maminim besedam. Če nam je kdo rekel, naj nečesa ne delamo, smo to delali s še večjim veseljem. Iskali smo priložnost, da se dokažemo, kdo je najboljši. Vsak je začel zbirati zaloge svoje hrane. Kradli smo jo tudi sošolcem, prijateljem in sovrstnikom. Nekega dne je prišel čas, ko smo pričeli s svojim neumnim tekmovanjem. Vsi trije smo pred seboj imeli velike količine umazanije. To je bilo najbolj neumno tekmovanje vseh časov. Po nekaj minutah se je Tok začel spreminjati v belo stvar, podobno prhljaju. Tik je glede na barvo njegove kože postajal vse bolj podoben podnohtni umazaniji. Sam sem se počutil kot gliva. Kljub spremembam videza se tekmovanje še ni končalo. Zaradi velikih količin umazanije so nas boleli trebuhi. Upali smo, da se bo bolečina do naslednjega jutra umirila. Zmotili smo se. Zjutraj, ko nas je prišla mama zbudit, da bi nas odpeljala v šolo, se je na vso moč prestrašila. Skoraj bi padla v nezavest. Odšli smo v kopalnico. Po maminem ukazu smo si morali umiti zobe, se obleči in oditi v šolo. Mama nas zanalašč ni peljala kot po navadi, zato smo morali oditi peš, da bi naše grde obraze videlo še več ljudi kot sicer. V šoli so se nam posmehovali skoraj vsi učenci, katerim smo dolga leta grenili življenje. 
Iz tega sem se naučil, da se vsaka nespoštljivost vrača. 
Filip Gnezda, 6.r

Čudežno zdravilo
Nekoč je na planetu Miroh živel majhen vesoljec oz. Miročan po imenu Haruto. Haruto je bil vedno vesel in nasmejan, vse, česar se je lotil, ga je zabavalo. Če je po nesreči padel v krater, se je smejal svoji nerodnosti, če je začelo lavati (na planetu Miroh namesto dežja z neba pada lava), je zanalašč ostal zunaj votline. Tako brezskrbno in veselo je potekalo njegovo življenje, dokler mu ni nekega dne zbolela babica. Zbolela je za zelo redko boleznijo, ki jo poznajo le na Harutovem planetu in je tako zelo redka, da nima niti imena. Tistim, ki zbolijo za to boleznijo, se ne piše dobro.
Vsi so bili obupani, še posebej pa Haruto, ampak ne bi bil pravi Haruto, če spet ne bi imel rešitve. Odločil se je, da bo preiskal celoten planet in celo vesolje, če bo potrebno, samo da bo našel zdravilo za bolno babico in za tiste, ki jih je prav tako prizadela neimenovana bolezen. Najprej se je odločil preiskati lasten planet, ker pa ta ni bil eden od velikih planetov, je že po petih zemeljskih urah ugotovil, da njegov, čeprav skrivnosten planet, ne skriva nobenega čudežnega zdravila. 
Tako se je že naslednjega dne odpravil na veliko potovanje in raziskovanje skrivnostnega vesolja. Najprej je preiskal nekaj manjših planetov, ki so zelo oddaljeni od Zemlje in jih še nismo poimenovali. Haruto pa jih je zelo dobro poznal, bili so zelo blizu njegovega in je celo imel nekaj prijateljev med prebivalci sosednjih planetov, ki so mu pri iskanju tudi pomagali. Kljub pomoči ni našel ustreznega zdravila, zato je moral iti dlje stran od svojega planeta.
Najprej je Haruto preiskal Neptun, nato pa še Uran, Saturn, Jupiter in Mars. Ne le da ni našel zdravila, ti planeti tudi prebivalcev niso imeli. Že čisto obupan je hotel oditi domov, ko je zagledal moder planet Zemljo. Njena lepota ga je čisto prevzela in imel je dober občutek glede zdravila. Ko se je približal Zemlji, je bil malo razočaran, saj je videl, da je ponekod kar zelo umazana, zato se je podal v tisto smer, kjer je bila najbolj zelena. Haruto je tako pristal na Zemlji in videl, da je polna čudes, videl je veliko neverjetnih stvari, od velikih zgradb do globin morja. Ampak tako daleč ni prišel, da bi jo občudoval ali bil na počitnicah, čeprav bo prav gotovo nekoč prišel zaradi teh razlogov. Ampak danes ne, danes je prišel po zdravilo. Odločil se je, da poišče prebivalce oz. ljudi. Prišel je do majhne koče in potrkal. Odprl je starček, ki ga je prijazno in brez strahu povabil naprej. Haruto se je pozanimal glede zdravila. Starčku je povedal, kaj se je zgodilo njegovi babici in kakšni so simptomi. Prijazni starček je na podlagi pripovedovanja ugotovil, da gre za navaden prehlad. Tako je vesoljčku predlagal, naj na svoj planet odnese nekaj sadja. Ker je sam imel sadovnjak, mu je dal, kar je imel, Haruto pa je nekaj sadja dobil tudi pri neustrašnih sosedih. Tako je na vesoljsko ladjo odšel s polnim košem raznovrstnega sadja. Lepo se je zahvalil starčku in mu obljubil, da se bo še vrnil.
Na Harutovem majhnem planetu so že čakali zaskrbljeni Miročani. Ko jim je povedal, da ima zdravilo, so se vsi razveselili, Haruto pa jim je razdelil sadje, da so ga odnesli bolnim sorodnikom. In ne boste verjeli, vsi so ozdraveli, tudi Harutova babica, ki se je po zaužitju jabolka počutila odlično. Miročani tako še vedno hodijo na zemljo po sadje. Kadar kdo reče, da je slaba letina, pomeni, da so prebivalci planeta Miroh potrebovali veliko sadja oz. je bilo takrat veliko prehladov.
Pametni in optimistični Haruto pa je predlagal starčku, naj vsem prebivalcem Zemlje pove, da je sadje zelo zdravo in da deluje kot čudežno zdravilo. Povedal je, da se mu zdi, da ljudje premalo cenimo sadje in da bi ga morali uživati v večjih količinah, tako kot bi to počeli Miročani, če bi seveda raslo na njihovem planetu.
Veronika Vončina, 8.r