Jakčeva hiša žalostno propada

Idrija, 20. novembra 2019

Damijan Bogataj

Danes mineva natanko 30 let od smrti enega največjih slikarjev našega časa. Božidar Jakac, slovenski slikar in grafik, je v 90. letu svojega življenja umrl prav na današnji dan leta 1989 v Ljubljani. Štiri leta je bival tudi v Idriji.

Božidar Jakac se je rodil 16. julija 1899 v Novem Mestu, kjer je obiskoval osnovno šolo in od leta 1909 tudi gimnazijo. Njegov rod izvira iz vasi Jakci v Slovenski Istri. Risanje ga je veselilo že od otroških let. V osnovni šoli se je osnov risanja učil pri profesorju Savinu, občutek za obliko pa je razvijal z oblikovanjem predmetov iz papirja, ki ga je dobil od papirničarja Kosa. V gimnaziji je spoznal pesnika Mirana Jarca, ki je postal njegov najboljši prijatelj.

Božidar Jakac, slovenski slikar in grafik (1899 - 1989)

Od leta 1913 je nadaljeval šolanje na realki v Idriji, ker je izvedel, da tam risanje poučuje že znani slikar Ivan Vavpotič. Toda Vavpotič je kmalu zapustil Idrijo in Božidar Jakac je ostal brez učitelja. Po končani realki je odšel na fronto na Piavi (1917/18), saj ni imel sredstev za nadaljevanje študija. Leta 191 se je med vojaškim dopustom vrnil v Idrijo in na realki opravil maturo. V istem letniku sta maturirala tudi kasneje ugleden profesor in politični delavec Anton Kacin ter slikar Albin Vončina Činči. Iz Idrije se je odpravil v Prago, kjer je med letoma 1919 in 1923 študiral slikarstvo pri J. Obrovskem in F. Thieleju, grafiko pa pri A. Bromseju. Med obema vojnama je študijsko potoval po Evropi, severni Afriki in Združenih državah Amerike. V Berlinu in Dresdnu je nameraval nadaljevati študij grafike, vendar je ta načrt opustil.

Po vojni je Vavpotič zbral Jakčeve slike, jih pokazal Rihardu Jakopiču in ta jih je sprejel na razstavo. Tako je Rihard Jakopič postal Jakčev prvi resnični mentor.

Leta 1924 se je naselil v Ljubljani in se zaposlil najprej kot lesorezni ilustrator pri Jutru, nato pa kot profesor risanja na ljubljanski II. državni gimnaziji. Po treh letih je službo pustil in postal svobodni umetnik. 

Božidar Jakac je tako upodobil Idrijo. Na mestu te zgradbe danes stoji banka NKBM.

Poročil se je z Ljubljančanko Tatjano Gudrunovo, ki je odigrala zelo pomembno vlogo v njegovi slikarski karieri. Od leta 1943 je drugo svetovno vojno preživljal v partizanih. S slovensko delegacijo je novembra 1943 potoval na 2. zasedanje Avnoja v Jajce. Te dogodke je ohranil v številnih grafikah. Po končani vojni je spet veliko potoval po svetu.

Svoje bogato znanje je kot pedagog več desetletij prenašal na številne generacije umetnikov. Bil je pobudnik za ustanovitev ljubljanske akademije upodabljajočih umetnosti, na kateri je med letoma 1945 in 1961 poučeval grafiko. V tem času je bil trikrat rektor akademije. Bil je tudi med glavnimi pobudniki in ustanovitelji Ljubljanskega grafičnega bienala.

Leta 1949 so Jakca sprejeli v Slovensko akademijo znanosti in umetnosti, postal pa je tudi član več tujih umetniških akademij. Za njegovo delo so mu podelili častna članstva in naslove, kot so: častni član Slikarske akademije v Firencah (1964), zaslužni profesor ljubljanske univerze (1979), član Evropske akademije v Parizu (1982).

Zapustil je ogromen opus več tisoč podob. Strokovna kritika sodi, da je svoj umetniški vrh dosegel že zelo mlad, takoj po odhodu iz Idrije v Prago med letoma 1920 in 1925, pozneje pa rasel v virtuoznega mojstra, zlasti v risbi in grafiki.

Slikar Albin Vončina Činči

Jakca v njegovi zgodnji dobi uvrščamo med slovenske ekspresioniste, ki so poskušali nadgraditi takrat uveljavljeno impresionistično slikarstvo. V njegovih delih je močno prisoten vpliv Edvarda Muncha (Valček, V kavarni, Kavarniški orkester). Pozneje se je njegov mladostni zagon umiril v mojstrskem liričnem realizmu, ki prevlada na poti po Tunisu in kasneje Ameriki. Cikel partizanske grafike je zastopan predvsem z realističnimi portreti. V povojnem obdobju je Jakac nadaljeval z upodabljanjem dinamične krajine Dolenjske, v stilu liričnega realizma. Nekaj najkvalitetnejših del, s simbolističnim poudarkom v kasnejšem obdobju, pa je ustvaril v tehniki barvnega lesoreza (Teranova trta, Poslednje zvezde). Zaradi Jakčeve intuitivne sposobnosti dojemanja ljudi in okolja ima njegova umetnost tudi veliko dokumentarno vrednost.

Jakčeva dela so ohranjena v številnih zasebnih in javnih zbirkah po Evropi in Ameriki. Leta 1974 je bila v Kostanjevici na Krki ustanovljena galerija, ki nosi njegovo ime. Galeriji Božidarja Jakca je umetnik daroval velik opus grafik, pastelov in olj. Del zbirke je bil pripravljen darovati tudi Idriji s pogojem, da se zanjo uredijo primerni razstavni prostori, kar pa se zaradi slabega odnosa lokalnih veljakov nikoli ni uresničilo.

V letih izobraževanja na Realki v Idriji je bival v stanovanjski hiši na križišču pred Zaspano grapo. V tem poslopju je imel tudi svoj prvi pravi atelje. Podobo hiše je pozneje tudi upodobil na eni od svojih umetnin.

Jakac leta 1934 na Bledu portretira Petra II. Karađorđevića

Hiša danes žalostno propada in kljub številnim pobudam se za njeno ureditev še ni našlo potrebnega denarja. Obiskovalci Idrije ne morejo razumeti, zakaj v poslopju ni urejena razstava slikarjevih del in obnovljen njegov prvi atelje.

Božidar Jakac se je v Idrijo rad vračal. Dokler mu je to zdravje omogočalo se je redno udeleževal tudi srečanj nekdanjih Realčanov, z Albinom Vončino Činčijem pa ga je vezalo iskreno prijateljstvo še iz dijaških let. Z velikim zanimanjem si je leta 1983 ogledal tudi njegovo pregledno razstavo v Galeriji Magazin.

V knjigi »La Yougoslavie«, ki jo hrani Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper, je na 119. strani reprodukcija Jakčevega akvarela z upodobitvijo Krapševe hiše, v kateri je stanoval kot dijak v letih bivanja v Idriji. Upodobljen je pogled na hišo, kot se še danes vidi iz Mejce.