Iz Ledin z avtobusom na Dirko po Franciji

Objavljeno: 19. 10. 2020 ob 11:29 | Avtor besedila: Matic Rupnik

V sredo, 16. septembra, se je kljub zaostrenim razmeram sedemnajstčlanska skupina iz Ledin odpravila na ogled Dirke po Franciji.

Iz Idrije smo krenili že ob 19. uri, čakala pa nas je celonočna vožnja. Okrog osme ure zjutraj je bil avtobus že parkiran pod vzponom Col des Glieres, ki je bil tudi predzadnji klanec na osemnajsti etapi dirke. Ob enajsti uri je bilo že skoraj vse pripravljeno na prihod kolesarjev, ki naj bi prišli okrog šestnajste ure. V tem času smo se spoznali z različnimi ljudmi širom sveta, videti pa nas je bilo tudi na nacionalni televiziji. S seboj smo imeli odličnega harmonikaša, številne zastave, oblečeni pa smo bili v prepoznavno slovensko zeleno barvo. Vsi so nas z zanimanjem opazovali, harmonika pa je bila prava turistična atrakcija. Končno je napočil čas prihoda kolesarjev. V skupini sta se mimo pripeljala tudi Tadej Pogačar in Primož Roglič, kar je že bil razlog za zadovoljstvo. Ostali slovenski kolesarji so pozdravljali, Luka Mezgec pa je z nami celo spregovoril nekaj besed. Etapo je dobil Poljak Kwiatkowski, mi pa smo se spustili nazaj proti avtobusu. Zvečer smo prenočili v motelu blizu Ženevskega jezera.

Petek je bil dan za pot proti vzponu Les Planches des Belles Filles, kjer je potekala zadnja resna etapa dirke. Pozno popoldne smo prispeli do gostišča blizu prelaza La Rosiere, kjer je nekaj let nazaj prav tako potekala trasa dirke. Od prelaza na Belles Filles smo bili oddaljeni okrog 30 kilometrov. Zvečer smo se še malo pozabavali, a v soboto je bila na vrsti huda preizkušnja tako za kolesarje kot tudi za navijače.

Proti cilju etape smo se odpravili že ob šestih zjutraj, saj smo se bali zapor ceste. Avtobus je parkiral na Col de la Chevestraye, ki je bil od cilja oddaljen 12 kilometrov, od mesta, kjer naj bi navijali, pa 6 kilometrov. To razdaljo smo prehodili. Bilo je zares lepo, povsod so bili navijači iz vseh koncev sveta, med katerimi pa smo prevladovali Slovenci in Francozi. Ko smo prišli na mesto, kjer naj bi si ogledali dirko, smo srečali tudi očeta Primoža Rogliča, ki je prav tako kot mi prišel podpirat slovenske kolesarje. Etapa je bila kronometer, kar pomeni, da vsak kolesar individualno vozi s precej aerodinamičnim kolesom in opremo. To je seveda še bolje spremljati, saj lahko vidimo vsakega kolesarja posebej. In tako so začeli prihajati prvi kolesarji. Ponovno sta nas pozdravljala Luka Mezgec in Matej Mohorič

Spremljanje dirke je bilo lažje tudi s pomočjo našega »uradnega govorca«, ki je po mikrofonu o stanju dirke informiral vse v krogu 200 metrov. Proti koncu sta mimo pridrvela tudi Pogačar in Roglič. Pogi je bil že na oko videti precej bolje od Rogliča. Eden zanimivejših trenutkov je bil, ko nam je eden od francoskih navijačev posodil telefon, da smo lahko spremljali dirko, okrog enega majhnega telefona pa se nas je nagnetlo okrog dvajset. V cilju etape je Pogačar krepko zmagal, z minuto in pol prednosti pred drugouvrščenim Van Aertom ter skoraj dvema minutama prednosti pred Rogličem. To je pomenilo, da je Pogačar kot prvi Slovenec in drugi najmlajši kolesar v zgodovini zmagal Dirko po Franciji. Drugi je bil Primož Roglič, kar je neverjetno, saj se malokdaj zgodi, da neka država slavi kar dvojno zmago. Tretje mesto si je prikolesaril Avstralec Richie Porte.

Na poti nazaj proti avtobusu so nas vsi še bolj pozdravljali, seveda zaradi dvojne zmage. Vsi zadovoljni smo se odpeljali do motela, kjer smo dokaj hitro zaspali. Zgodaj zjutraj smo se odpravili na pot nazaj proti Ledinam. Pot nas je peljala skozi prelepo Švico, še posebej lepa je pot mimo Lugana in jezera Como. Okrog sedmih smo se vrnili v Ledine. Izlet je bil res nepozaben, hvala vsem, ki ste za to poskrbeli.