Predsednik države Borut Pahor čestital stoletniku Ivanu Bevku

Objavljeno: 22. 5. 2020 ob 16:02 - Avtor: spletno uredništvo

Jutri bo Ivan Bevk iz Idrije praznoval visok življenjski jubilej. Rodil se je kot najmlajši, sedmi otrok, pred natanko 100 leti v vasi Čeplez nad Cerknim, očetu Ivanu in materi Ivani. Oče mu je umrl, ko je bil star 6 let, zato je za kmetijo, po domače pri Zapoškarju, skrbela mama, otroci pa so pomagali pri vsakdanjih opravilih.

vse fotografije iz arhiva družine Bevk

Osnovno šolo je obiskoval v sosednji vasi Planina. Šola je bila seveda italijanska, saj je bil tudi ta del Primorske po prvi svetovni vojni priključen Italiji. Zaradi zelo velikega števila otrok sta v vaški osnovni šoli poučevali kar dve učiteljici, ki seveda nista znali slovensko, otroci pa ne italijansko.
Po končanem osnovnem šolanju je delal na kmetiji, občasno je pomagal tudi pri vzdrževanju ceste iz Cerknega na Kladje. Po uveljavitvi meje med Italijo in Jugoslavijo so prebivalci na obeh straneh kmalu spoznali, da lahko kaj zaslužijo tudi s prekupčevanjem. Kontrabant je postal donosna dejavnost in nekateri, ki so se tega posla lotili načrtno in resno, so zaslužili zelo veliko. Kontrabantal je tudi Ivan Bevk, a kot danes sam pravi, le za domače potrebe. Vaški fantje so se ob večerih po skrivnih stezicah odpravili čez mejo h Kalarju na Staro Oselico, kjer je bila majhna trgovina, seveda ilegalno, cene za številne prehrambene artikle pa korenito nižje kot v Cerknem.

Po izbruhu druge svetovne vojne so bili mnogi fantje vpoklicani v italijansko vojsko. Ivan Bevk se je junija 1942 pridružil odporniškemu gibanju in je postal član mladinske trojke OF v Čeplezu. Fantje so zbirali hrano in oblačila ter jih po tajnih zvezah pošiljali partizanom. Oblastem je postal sumljiv in zato so ga fašisti 31. novembra 1942 aretirali, ga pet dni zasliševali v zaporu v Cerknem in Idriji, a so ga zaradi pomanjkanja dokazov o njegovi ilegalni dejavnosti potem izpustili. 
V partizane je odšel 2. februarja 1943 in najprej postal borec Južnoprimorskega odreda. Sodeloval je v več oboroženih spopadih z Italijani, med drugim tudi v napadu na rudnik bakra v Planini. Bil je tudi lažje ranjen. Ko so odred aprila 1943 razpustili in ga preoblikovali v Gregorčičevo brigado, se je Ivan Bevk, kot borec te, udeležil pohoda v Beneško Slovenijo. Maja se je brigada na Kovačevi planini na Kolovratu zapletla v silovit spopad z Italijani, ki je trajal cel dan. Partizani so se po prekinitvi bojev uspeli izviti iz obroča in se s tem rešiti pred močnejšim nasprotnikom.

Septembra 1943 je sodeloval v bojih na Goriški fronti. Kot komandir čete je varoval položaje na Kekcu, s katerih so se partizani po razbitju fronte umaknili v Trnovski gozd. Ivan Bevk pa se je umaknil na Cerkljansko, kjer je po ustanovitvi Vojkove brigade postal komandir čete v drugem bataljonu. Od maja 1944 do konca vojne je opravljal dolžnosti obveščevalnega oficirja v štabu brigade in 31. divizije. Udeležen je bil v številnih borbah, med drugimi za Železnike, Fužine in Žiri. S posebnim ponosom pa se spominja akcije prenosa ranjencev iz bolnic Franje in Pavle na Notranjsko.
Po končanih spopadih je ostal v sestavi JLA kot komandir izvidniške čete. Po končani šoli za oficirje v Sarajevu je do leta 1955 nadaljeval z aktivnim služenjem v vojski. Leta 1955 se je s činom majorja upokojil. Po vrnitvi v Idrijo pa je bil od leta 1957 do 1970 načelnik Odseka za ljudsko obrambo pri takratni Skupščini občine Idrija. Na to obdobje svojega življenja ima lepe spomine.
Kritičen je do poskusov, da bi razvednotili vlogo partizanov med drugo svetovno vojno. »Na Primorskem smo se partizani z orožjem uprli Italijanski državi in fašizmu, saj smo vedeli, da bomo le tako lahko obstali kot narod na svoji zemlji. Primorsko smo partizani osvobodili častno in to naj spoštujejo tudi današnji rodovi,« je odločen Ivan Bevk.

Leta 1953 sta se z ženo Marijo iz Skirce preselila v nov blok na Mestnem trgu, kjer živita še danes. Rodila sta se jima sinova Velemir in Samo.
Življenje Ivana Bevka pa še posebej zaznamujeta ljubezen do narave in domače zemlje. Že več kot pol stoletja obdeluje zemljo na svojem majhnem posestvu pri Polancu nad Idrijo, kjer še danes prideluje zelenjavo in skrbi za sadovnjak ter v krušni peči na prostem peče domači kruh. Z vsakodnevnimi sprehodi po mestu in okolici skrbi za fizično kondicijo, neizmerno pa uživa tudi v ribolovu, saj je že od leta 1964 član Ribiške družine Idrija. Pred leti je v sodelovanju s takratnim predsednikom Petrom Rojcem usmerjal gradnjo novega ribiškega doma in ribogojnice v Kanomlji. Dandanes čili stoletnik se pogosto odpravi na bregove Idrijce, najraje v A revir pri Zagodu, kjer pa se mu letos še ni nasmehnila ribiška sreča.

Ob stoletnem jubileju bodo slavljenca obiskali številni sorodniki in prijatelji. Recepta za dolgo življenje pa jim ne bo izdal, saj pravi, da sta najpomembnejša zmernost in zdrav način življenja.
Dva dni pred 100. rojstnim dnem pa mu je poštar iz kabineta predsednika republike prinesel pismo. Predsednik Slovenije Borut Pahor mu je v osebnem pismu čestital k visokemu jubileju ter med drugim zapisal: »V današnjih časih dočakati 100 let ni bogvekaj in zato vedite, da vsi, ki vas imajo radi, od vas še veliko pričakujejo. Želim vam veliko zdravja!«
Čestitke iz predsedniške palače je bil slavljenec zelo vesel. Da je v tej visoki starosti odličnega zdravja in bistrega duha, pa so veseli tudi njegovi sorodniki in prijatelji, ki se bodo jutri oglasili pri Bevkovih v Idriji. Mednje se bo pomešal tudi župan Tomaž Vencelj, ki bo slavljenca obiskal že dopoldne. Veliko slovesnost s prijatelji in sorodniki pa bodo izpeljali kasneje, ko se bodo sprostili ukrepi zaradi epidemije.