|

Ivan Bevk praznuje 100 let življenja

Objavljeno: 18. 5. 2020 ob 15:18 - Avtor: spletno uredništvo

V soboto, 23. maja, bo v Idriji okroglih 100 let življenja praznoval Ivan Bevk. V studiu Idrijskih novic se je v pogovoru z urednikom Damijanom Bogatajem ozrl na prehojeno življenjsko pot, ki je bila pestra in zanimiva.

Rodil se je pred sto leti v vasi Čeplez nad Cerknim, očetu Ivanu in materi Ivani, kot najmlajši, sedmi otrok. Oče mu je umrl, ko je bil star 6 let, zato je za kmetijo, po domače pri Zapoškarju, skrbela mama, otroci pa so pomagali pri vsakdanjih opravilih.

Italijansko osnovno šolo je obiskoval v sosednji vasi Planina. Šolske oblasti so vse otroke vpisovale v fašistično mladinsko organizacijo Balila, preko katere so širili svoj vpliv na mlade generacije. Ko je po plačilu letne članarine Ivan Bevk sošolca označil za fašista, je bil najprej pred celim razredom tepen, starši pa so naslednji dan dobili še obisk karabinjerjev iz Cerknega.

Po končanem osnovnem šolanju je delal na kmetiji, občasno je pomagal tudi pri vzdrževanju ceste iz Cerknega na Kladje in si s tem cestarskim delom zaslužil tudi prve lire. Ivan Bevk se je junija 1942 pridružil odporniškemu gibanju in postal član mladinske trojke OF v Čeplezu. »Pomladi leta 1943 se nas je veliko fantov s Cerkljanske odločilo za odhod med partizane. Pritiski Italijanov so postali vse hujši in vedeli smo, da se je treba temu upreti,« pripoveduje Ivan Bevk. V partizane je odšel 2. februarja 1943 in najprej postal borec Južnoprimorskega odreda. Sodeloval je v pohodu partizanov v Beneško Slovenijo. »To je bil zelo težak pohod, saj smo v Benečiji naleteli na povsem drugačne razmere. Tam domačini niso bili organizirani in zato smo imeli nemalo težav pri zagotavljanju preskrbe za vojake.« Septembra 1943 je sodeloval v bojih na Goriški fronti in po ustanovitvi Vojkove brigade je postal komandir čete v drugem bataljonu. S posebnim ponosom pa se spominja akcije prenosa ranjencev iz bolnic Franje in Pavle na Notranjsko. »To je bilo nekaj enkratnega. Že zarana smo se ob začetku transporta v Cerknem zbrali partizani, se postrojili in se v koloni odpravili proti Želinu. Prvotni načrt, da bomo na Vojsko prišli skozi dolino Trebuše, je poveljstvo zaradi nevarnosti preklicalo in zato se je cel konvoj iz Želina odpravil na Jagršče in od tam v Krnice in preko Oblakovega Vrha na Vojsko. To je bilo izredno težko, saj je ta trasa zelo strma. Najbolj nevaren pa je bil prehod preko železnice pri Postojni, saj smo morali tam vse ranjence prenesti in pri tem paziti, da se ne bi vpletli v večji spopad z Nemci,« se po skoraj 80 letih prenosa ranjencev spominja Ivan Bevk.

Po končani vojni je ostal v sestavi JLA kot komandir izvidniške čete. Po končani šoli za oficirje v Sarajevu je do leta 1955 nadaljeval z aktivnim služenjem v vojski. Leta 1955 se je s činom majorja upokojil. Po vrnitvi v Idrijo pa je bil od leta 1957 do 1970 načelnik Odseka za ljudsko obrambo pri takratni Skupščini občine Idrija. Leta 1953 sta se z ženo Marijo iz Skirce preselila v nov blok na Mestnem trgu, kjer živita še danes. Rodila sta se jima sinova Velemir in Samo.

Življenje Ivana Bevka pa še posebej zaznamujeta ljubezen do narave in domače zemlje. Že več kot pol stoletja obdeluje zemljo na svojem majhnem posestvu pri Polancu nad Idrijo, kjer še danes prideluje zelenjavo in skrbi za sadovnjak ter v krušni peči na prostem peče domači kruh. »Ljudje bi morali bolj spoštovati zemljo in se zavzemati za čisto okolje,« pripoveduje Ivan Bevk, ki kljub visoki starosti resnejših težav z zdravjem nima. Nekoliko mu je opešal le sluh, a si pomaga s slušnim aparatom. Z vsakodnevnimi sprehodi po mestu in okolici skrbi za fizično kondicijo, neizmerno pa uživa tudi v ribolovu, saj je že od leta 1964 član Ribiške družine Idrija.

Ob 100-letnem jubileju bodo slavljenca obiskali številni sorodniki in prijatelji. Recepta za dolgo življenje pa jim ne bo izdal, saj pravi, da sta najpomembnejša zmernost in zdrav način življenja.

Več in podrobneje pa v videoposnetku pogovora.

ivan-bevk-15-5-2020-4.jpg