Iva Miholić je zbiralka vetra

Objavljeno: petek, 28. 2. 2020 ob 7:36 / posodobljeno: petek, 28. 2. 2020 ob 14:15

Iva Miholić je sinoči v Bevkovi knjižnici v Cerknem ljubiteljicam poezije spregovorila o svojem ustvarjanju in jih izzvala k razmišljanju. Pogovor je iskrivo vodila Nada B. Eržen, ki pesničino ustvarjanje dobro pozna in ceni.

Avtor: Damijan Bogataj

Iva Miholić je otroštvo in mladost preživela v Cerknem. Danes ji Ljubljana ponuja življenjski okvir, mnoštvo prijateljstev iz mladosti pa vez s Cerknim, ki ga razume kot svoj pravi dom. V letih zorenja je izdala štiri pesniške zbirke: Skrajno osebno, Skrivno znamenje, Žepni angel in Zbiralka vetra. Peta, še brez naslova, je v nastajanju in če bo avtorica sledila ritmu prejšnjih izdaj, bo ta izšla še letos.
Sprva je pesnila v angleškem jeziku, kasneje je prevladala slovenščina. Nada B. Eržen je korak za korakom odstirala pesničin svet in hkrati vešče izzivala publiko. Ta se je odzivala živo in priča smo bili dvogovoru, v katerem pa gostja večera ni vedno imela zadnje besede. Seveda je bila osrednja pozornost namenjanja poeziji Ive Miholić, ki raziskuje svoj notranji svet in njegove zunanje podobe. Sama je brala in se pogovarjala s poslušalci in moderatorko. Zase pravi, da ni del uradne kulture. Nima svojega mesta med uglednimi pesniki in mreže ljudi, ki bi ji odpirali poti do pesniške slave. Stavi na svojo poezijo, ki je polna čustev in odslikav njenega notranjega sveta. »Vendar brez solzavosti in samopomilovanja. Iva Miholić zna ubesediti univerzalno čutenje tega sveta tako mojstrsko, da se vsakdo najde v njenem verzu ali kitici,« je povedala moderatorka večera Nada B. Eržen ter dodala, da »znajo veliki pesniki izražati čustva vseh nas« in da »poezija Ive Miholić zna odpirati skrite podobe naših duš«.
Po mnenju pesnice je odnos vsakega s seboj najpomembnejši. Ta dialog mora biti iskren in prijateljski. Je osnova tega, da smo zadovoljni in uglašeni s svojim notranjim jazom. Biti prijazen do sebe je vrednota, ki slehernemu pomaga živeti in preživeti v svetu danes in tukaj. 

Duša lahko obstaja brez telesa, vendar sama ne bi mogla pisati, če moja duša ne bi imela tega telesa.

 

Iva Miholić

Lila

Naj teče lava,
prikrij svoj privid,
zdaj ti je že domač.

Na vznemirjaj okolice,
zlij se z njo neslišno,
naj mislijo, da si njihov.

Sojen boš, ne glede
na to, koliko se trudiš,
počivaj, trud je naporen.

Prepričan si, da držiš
reči tesno v rokah,
a glej, letijo ti po tleh.
Prepričan si, da je moč
v nadzoru, a vzdrževanje nadzora 
je pešanje moči.

Kdo je tu nor,
resničnost ali ti?

Poezija Ive Miholič je pogosto tudi avtobiografska. V njej se odslikavajo avtoričini notranji boji in svetovi, ki jih sliši in jim zna tudi prisluhniti. O odnosu med dušo in telesom pravi: »Duša lahko obstaja brez telesa, vendar sama ne bi mogla pisati, če moja duša ne bi imela tega telesa.« 
Zbiralka vetra, Skrajno osebno, Skrivno znamenje in Žepni angel so naslovi pesniških zbirk, ki jih je avtorica izklesala do popolnosti. V njih se razgalja in hkrati postavlja kot prepričljiva posredovalka modrosti, ki niso od danes. So del univerzuma in zato brezčasne.