Franja Bojc Bidovec bi danes praznovala

Novaki, 26. novembra 2019

Damijan Bogataj

Na današnji dan se je leta 1913 rodila in na isti koledarski dan leta 1985 tudi umrla znana partizanska zdravnica Franja Bojc Bidovec. Po njej se je imenovala tajna partizanska bolnišnica v soteski Pasice med Velikim in Malim Njivčem v Dolenjih Novakih. Po uničujočih poplavah leta 2007, ko je podivjana voda odnesla večino barak, so objekte z državnim denarjem obnovili.

Franja Bojc Bidovec se je rodila 26. novembra leta 1913 v Nemški vasi. Osnovno šolo je obiskovala v Ribnici (1920 – 1925), prav tako en razred meščanske šole (1925 – 1926), nato se je prepisala na Mestno žensko realno gimnazijo v Ljubljani, ki jo je zaključila leta 1933. V Ljubljani je živela v skromnih razmerah v internatu Družbe usmiljenih sester v Zavetišču sv. Jožefa, kjer se je preživljala tudi z inštrukcijami. Nepopolno Medicinsko fakulteto v Ljubljani je obiskovala v letih 1933 – 1939, nato je študij nadaljevala v Beogradu in Zagrebu, kjer je bila promovirana 1939. Opravila je obvezen enoletni staž (1939 – 1940) in nato še prostovoljni staž v bolnišnici za ženske bolezni in porodništvo v Ljubljani (1940 – 1941).

​Med študijem medicine na ljubljanski medicinski fakulteti se je vključila v katoliško akademsko društvo Danica, kasneje je postala članica levičarskega akademskega kluba Njiva ter Društva kmetskih fantov in deklet. Italijanske oblasti so jo trikrat aretirale (1942 – 1943) in nato zaradi pomanjkanja dokazov izpustile; vedno se je sklicevala na Hipokratovo prisego. Po kapitulaciji Italije je delovala v partizanski bolnišnici v Ribnici, ki jo je bilo zaradi nemške ofenzive treba evakuirati; umaknili so se na Travno goro, kjer je bila bolnišnica napadena, del osebja in ranjencev pa zajet, med slednjimi je bila tudi Franja Bojc. Odpeljana je bila v tržaški zapor, skupaj s sestro Pavlo, 17. novembra 1944 je bila z vlakom napotena v Ljubljano, pri Logatcu je izstopila z zdravnico Pavlo Jerina, da ne bi prišla v roke domobrancem, medtem ko se je za sestro Pavlo izgubila vsaka sled.

Kalvarija se je začela julija, ko so me z oboroženim spremstvom odgnali iz bolnišnice Franje na sedež korpusa. Spremljala sta me dva tovariša iz našega osebja s puškama na ramah in s pištolama za pasom, kakor se spremljajo obtoženci. Na brvi sem še zadnjikrat s pogledom objela grapo, ki sem jo tako vzljubila in ji posvetila toliko naporov in dela.

Najti pravi stik z ljudmi, zbujati zaupanje pa od vsakega zahtevati, da opravlja svoje dolžnosti, je včasih težko. Doktor Volčjak je to znal. Ko smo oskrbeli ranjence in se sestali z osebjem, so se zbrali okoli njega kot prava družina …

Po navodilih OF sta obe partizanski zdravnici odšli na osvobojeno ozemlje na Primorskem, Pavla Jerina je odšla v Trnovski gozd, Franja Bojc pa je bila poslana v novoustanovljeno bolnišnico 31. divizije v soteski Pasice pri Novakih pri Cerknem. Delo v bolnišnici je nastopila 3. januarja 1944, istega leta je bila sprejeta v Komunistično partijo Slovenije. Iz ene bolnišnične barake je v času njenega vodenja nastalo petnajst objektov, vključno z elektrarno in prostorom za rentgen. Zaradi naklonjenosti prebivalstva in dobre konspiracije nemški okupator bolnišnice ni nikoli odkril. Franja Bojc je v nemški ofenzivi aprila 1944 zaradi nevarnosti skupaj s sanitetnim referentom in prvim upravnikom bolnišnice Viktorjem Volčjakom vodila zahtevno evakuacijo ranjencev, za katero je odredila tudi navidezen požig bolnišnice. Bolnišnica je sprejemala najtežje ranjence, katerih zdravstveno stanje je zdravnica osebno spremljala, tudi na vseh desetih oddaljenih postojankah, opravljala je delo kirurginje ter skrbela za redno oskrbo bolnišnice s sanitetnim materialom in zdravili. V vseh oddelkih bolnišnice se je skupno zdravilo okoli 1.000 ranjencev.

Zdravnica Franja Bojc Bidovec

Avgusta 1944 je bil proti njej in Viktorju Volčjaku sprožen politično motiviran kazenski proces, vendar so bile po dveh mesecih postopka obtožbe zavrnjene, zato se je vrnila na upravniško mesto.

Zdravnica Franja Bojc Bidovec s soprogom, zdravnikom, Francem Bidovcem

V noči s petega na šesti maj 1945 sva s Frenkom z avtomobili zvozila ranjence v osvobojeno Gorico. V obeh vojaških bolnišnicah je ostalo še dosti domačih strežnikov, medicinskih sester in zdravnikov, vendar smo morali zaposliti tudi naše osebje. Le nekaj dni sem ostala v Gorici, pa so me že poklicali v Trst. Vojna je bila končana, partizanska leta so bila za nami, življenje v svobodi pa je steklo z naglico, ki so se ji nekateri težko privajali. Vsem se je mudilo in dogodki so se odvijali kakor v starih nemih filmih, kjer igralci samo tekajo. Tako je bilo v Trstu, tako je bilo v Beogradu in kasneje v Ljubljani …

Po osvoboditvi je bila do konca maja 1945 upravnica vojne bolnice v Gorici, do junija 1946 pa upravnica vojne bolnice v Trstu; do decembra 1946 je bila zaposlena na kirurškem oddelku vojne bolnice v Ljubljani. Julija 1946 je bila na lastno željo demobilizirana zaradi materinstva. V letih med 1946 in 1948 se je specializirala na Ginekološki kliniki v Ljubljani, 1948 – 1950 je bila pomočnica poverjenika za zdravstvo na Mestnem ljudskem odboru Ljubljana, 1950 – 1953 na specializaciji na Ginekološki kliniki v Beogradu, do 1957 tam specialistka asistentka, do 1966 vodja oddelka in do 1967 asistentka primarijka. Leta 1963 je opravljala podiplomski študij iz genitalne tuberkuloze v Ljubljani in Italiji, 1967 – 1973 je bila vodja ginekološkega kabineta v vojaški bolnišnici v Ljubljani, 1973 se je upokojila.

1945 je prejela red za hrabrost in red zaslug za ljudstvo ter kasneje še številna druga odlikovanja. Leta 1983 je postala častna občanka Občine Idrija. Od leta 1982 se po njej imenuje kolesarski Maraton Franja, leta 2012 pa je bil o njej posnet igrano-dokumentarni film Franja.

Leto pred smrtjo je objavila knjigo z naslovom Ni neskončnih poti: pisma sinu, v kateri popisuje svojo življenjsko zgodbo od otroških let do upokojitve.

Poleti so naju z doktorjem iz korpusa obtožili hudih stvari … Niti za trenutek se nisem prepustila obupu, ves čas sem bila prepričana, da resnica mora priti na dan. Nisem pa prenesla krivice brez bolečin, še danes vem za brazgotine, ki mi jih je pustila v duši.

Partizansko bolnišnico Franjo so naravne nesreče doletele večkrat. Leta 1989 je v sotesko zgrmel ogromen plaz in povzročil pravo razdejanje, saj je zasul dostopno pot in porušil prve tri od štirinajstih barak. Bolnišnica Franja je bila takrat zaprta poldrugo leto. Leta 2006 pa je bolnišnico prizadel skalnat podor, ki je poškodoval poti in barake, najhujša nesreča pa se je zgodila 18. septembra leta 2007. Takrat je hudo neurje odneslo večino barak z opremo. V kasnejših letih so v soteski Pasice na dvignjenih platojih zgradili nove barake in vanje namestili opremo, ki je podobna tisti iz vojnih časov.