Frančišek Borgija Sedej se je upiral fašizmu

Cerkno, 28. novembra 2019

France Kralj

Na današnji dan leta 1931 je v Gorici umrl goriški nadškof Frančišek Borgia Sedej, ki je pomembno zaznamoval zgodovino Slovencev na Primorskem. Rodil se je 10. oktobra leta 1854 kmetu Lovru »Anžigovcu« in Mariji, rojeni Bevk, v Cerknem.

Frančišek Borgia Sedej je najprej obiskoval dva razreda osnovne šole v Cerknem, zaradi nenavadne nadarjenosti so ga poslali na normalko v Gorico. Tam je odlično končal sedem razredov državne gimnazije, po opravljeni vojaščini pa še 8. razred z maturo na frančiškanski gimnaziji na Kostanjevici pri Gorici.

Po kratkem kaplanovanju v Cerknem in Šebreljah ga je goriški nadškof A. Gollmayer poslal na Dunaj v Avguštinej, kjer je bival štiri leta. Tu se je Sedej posvetil bibličnim vedam in orientalskim jezikom in leta 1883 doktoriral. S fakultetno štipendijo je potoval v Palestino. Po vrnitvi je bil kaplan na gor. Travniku, hkrati katehet na dekliški šoli uršulink, potem prefekt in knjižničar v osrednjem bogoslovnem semenišču. Kot profesor na bogoslovnem učilišču je učil biblične vede Stare zaveze ter semitske jezike. Od novembra 1889 do septembra 1898 je bil stolni dvorni kaplan in študijski ravnatelj bibličnih ved, knjižničar in ekonom v Avguštineju na Dunaju. V tem času je mnogo potoval po Balkanu, Italiji, Franciji in Nemčiji ter pisal članke. Na Dunaju je ustanovil akademsko društvo Danica, predsedoval dijaškemu podpornemu društvu in bil blagajnik Ambrozijevega društva. Leta 1898 ga je kardinal J. Missia pozval v Gorico, kjer je Sedej postal kanonik, stolni župnik in dekan. Bil je tudi član deželnega šolskega sveta, škofijski nadzornik slovenskih in nemških šol. Januarja 1906 ga je cesar predlagal, februarja pa ga je sveta stolica potrdila za goriškega nadškofa in metropolita ilirskega, marca so ga posvetili in ustoličili. Ko so v prvi svetovni vojni granate padale na škofijski vrt, je Sedej odpeljal vodstvo, gojence in knjižnico bogoslovnega semenišča v cistercijanski samostan Stična na Dolenjskem, kamor se je po kratkem bivanju v Vipavi in v Ravnah pri Cerknem tudi sam odpravil. Leta 1918 se je vrnil v Gorico, začasno upravljal Italiji pripadle dele bližnjih škofij: postojnski, trnovski, vipavski, idrijski dekanat ter Trbiž s Kanalsko dolino. Zaradi nevzdržnega pritiska italijanskih fašističnih oblasti se je po 25 letih škofovanja umaknil. 23. oktobra 1931 je bila njegova odpoved v Rimu sprejeta, sam pa je bil imenovan za naslovnega škofa eginskega, dober mesec kasneje je umrl. Pokopan je v cerkvi na Sveti Gori nad Solkanom.

Nadškofa Sedeja so močno zanimala verska in socialna vprašanja. V prvi svetovni vojni je ukazal duhovnikom oditi s svojimi župljani v pregnanstvo; pobudil je pomožne odbore za podporo beguncev na Dunaju in v Ljubljani. Da bi bolje usposobil duhovništvo za dela med ljudstvom, je uvedel dvakrat na leto dekanijske konference; organiziral cerkvena društva, uspele evharistične kongrese in misijone; pobudil zadruge za obnovo po vojni poškodovanih cerkva, tako da so v enajstih letih spet pozidali 62 cerkva. Ustanovil je tudi odbor za obnovo svetogorskega svetišča, kamor so prenesli medtem v Ljubljani spravljeno sveto podobo. Z bogatim, na Dunaju in v svetovnih muzejih pridobljenim znanjem, se je Sedej na vizitacijah posebno zanimal za likovno umetnost. Pridobil je umetnostnega zgodovinarja dr. Karla Drexlerja, da je predaval umetnostno zgodovino na bogoslovnem semenišču. Sedej je tudi oskrbel dva tečaja (1908, 1911) za cerkveno umetnost ter skušal urediti škofijski muzej na znanstveni podlagi. Uvedel je nov Cerkveni molitvenik (benedikcional) za slovenski del škofije in posebej za furlanskega.

Sedej je bil narodnostno globoko zaveden, vendar širokopotezen tudi za Furlane in Italijane. V letih od 1908 do 1912 je zgradil goriško malo semenišče, kjer je poskrbel za narodnostno vzgojo duhovnikov in laikov. Ko je italijanski fašizem izrinil slovenščino iz osnovnih šol, so Sedejevi duhovniki učili otroke tudi slovenskega branja in pisanja. Sedej se je dosledno upiral nastavitvi italijanskih duhovnikov v slovenskih krajih; ko so v Istri fašisti divje preganjali slovensko duhovščino, je v njeno zaščito dosegel posebno papeževo okrožnico. Kljub sramotilnim demonstracijam, blatenju pa časopisih in javnih napadih je osnoval za Slovence Prosvetno zvezo, Zadružno zvezo, KTD in GMD.

Frančišek Borgija Sedej je bil tudi pisec. Že kot gimnazijec »Matic« je sodeloval pri domoznanskem listu Lipa. Med počitnicami je s Štrekljem po vaseh nabiral pesmi in pravljice; pesmim, ki jih je zapela Pagonova Mica, je napisal napeve. Narodno blago je pošiljal Baudouinu de Courtenayu, ki ga je objavil. Iz svoje prave stroke, biblične vede, je Sedej objavil razprave: o sedemletni lakoti v Egiptu, o klinopisnih spomenikih, o znova najdenih spomenikih z ozirom na sveto pismo. Poljudno je razlagal Križev pot v Jeruzalemu.

Kot dober pevec in igralec na klavir, harmonij in orgle, je bil Sedej vodilen cecilijanec na Goriškem. Že 1883 se je trudil za ustanovitev Cecilijanskega društva za goriško nadškofijo, bil je član glavnega odbora, pozneje tudi njegov predsednik. Reformiral je cerkveno glasbo in petje s tečaji za duhovnike in zborovodje.

Frančišek Borgija Sedej je bil iskren prijatelj Simona Gregorčiča. Pregovoril ga je, da je le-ta prepesnil biblične tekste. Napisal mu je tudi Uvod v knjigo Job, ki je izšla v Gorici leta 1904. Izobraženi Sedej, ki je obvladal več kot deset jezikov, je ostal preprost, tesno povezan z življenjem; pravičen, do skrajnosti dosleden, kadar je šlo za načela, mehak do človeka. Z neustrašeno odkritostjo se je boril za resnico, da je tudi nasprotnike prisilil do spoštovanja. Njegova rojstna, od leta 1665 stoječa hiša, je bila med drugo svetovno vojno porušena, potem pa obnovljena. Na njenem pročelju je danes vzidana spominska plošča. Po njem se danes imenujejo številna kulturna društva in pevski zbori na Goriškem.

»Mož cel na svojem mestu vsakdo bodi,
preprost, visok zaseda sedež naj!
Mož pravi vedno v časti bo povsodi,
ne stol možu, mož stolu da sijaj!«

Simon Gregorčič

od umestitvi Sedeja za Goriškega nadškofa

Leta 2001, ob 70-letnici smrti goriškega nadškofa Sedeja, je Tomaž Pavšič napisal knjigo o njegovem življenju in delu. Tisto leto so v spomin na zaslužnega škofa njegov doprsni kip, ki ga je izdelal kipar Evgen Guštin, odkrili v Cerknem, na Sveti Gori in v Novi Gorici.

4. februarja 1906 ga je občinsko starešinstvo Cerkljanskega v dvorani gospodarskega doma v Cerknem na javni slavnosti seji imenovalo za častnega občana Cerknega.