Finžgar je leto in dan živel in pisal v Idriji

Objavljeno: torek, 9. 2. 2021 ob 19:22 - zadnja posodobitev: 10. 2. 2021 ob 10:44 | Damijan Bogataj

Na današnji 9. februar se je leta 1871 rodil Fran Saleški Finžgar, duhovnik, ki pa se je v zgodovino zapisal predvsem kot pisatelj. Leto in dan je od maja 1898 živel v Idriji, kjer je opravljal službo kaplana pri znamenitem dekanu Mihaelu Arku. Prav danes je pri Mladinski knjigi v Ljubljani izšla obsežna monografija izpod peresa Janeza Bogataja in Mihaela Glavana s podnaslovom Vera v resnico, lepoto in pravico.

Najpomembnejši vir podatkov o življenju Finžgarja v Idriji je njegova knjiga Leta mojega popotovanja, ki je leta 1962 izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. V njej avtor obsežno popisuje čas svojega življenja v Idriji, razmere v mestu in ljudi, ki jih je v vlogi mladega kaplana srečeval pri vsakodnevnih opravilih. Za vse ljubitelje zapisov o nekdanjem življenju v stari Idriji so v tej knjigi objavljeni spomini izredna dragocenost. Izvemo, kako je sodeloval z dekanom Mihaelom Arkom, kakšno je bilo društveno življenje v gostilnah in zakaj je redno večerjal pri Črnem orlu na današnjem Mestnem trgu. Zanimivo popisuje tudi življenje na Gorah in v Čekovniku, kamor so ga sredi največjega neurja poklicali k namišljenemu bolniku. Beremo tudi pripoved o tem, da so iz Otaleža v Idrijo pripeljali kuharico tamkajšnjega župnika, ki je jezikala in jezikala, pa je župnik pograbil revolver in jo ustrelil v nogo.

V Idriji je Fran Saleški Finžgar neposredno spoznaval tudi kruti kapitalizem in življenje rudarjev. To seveda ni bilo po godu zavzetim nasprotnikom delavskega gibanja in zato je bil po dobrem letu dni Finžgar tudi premeščen na novo faro k svetemu Joštu.

Fran Saleški Finžgar ni bil le bister opazovalec življenja v Idriji ampak tudi zavzet športnik. Tako v knjigi popisuje kako se je prvi dan s kolesom skozi Zalo odpravil do Vrhnike in naslednji dan od Vrhnike do Ljubljane, Škofje Loke in Žirov do Idrije in s tem za okroglih 100 let prehitel pobudnike Maratona Franja.

Bivanje v Idriji je bilo plodno tudi na literarnem področju. Napisal je novelo Deteljica in dokončal novelo Kvišku. Veliko dela pa je imel tudi s prevajanjem libreta za opero Pikova Dama, ki so jo po njegovem prevodu kasneje uprizorili na odru Opere v Ljubljani. Libreto za opero pa sta prevajala skupaj z dekanom Mihaelom Arkom, ki je bil izvrsten glasbenik. Slednji je na harmoniju preigraval orkestrsko partituro, mladi Finžgar pa je prevajal besedila opernih arij. Z njunim delom v Idriji je bil dirigent Matej Hubad zelo zadovoljen, tako da je spremenil le nekaj malenkosti.

Finžgar pa je dobro sodeloval tudi z idrijskim ljubiteljskim odrom. Kot sam piše v knjigi spominov, je iz nemščine prevedel in priredil spevoigro Po zaklad. Kdaj je bila uprizorjena, ne zapiše.

Fran Saleški Finžgar je v Idriji, v nekdanjem župnišču na današnjem Ahacijeven trgu, živel natanko leto in en dan od 10. maja 1898 so 11. maja 1899. Tu je ustvarjal svoja literarna dela, spoznaval mesto in Idrijčane v dobrem in slabem. Finžgar je ob odhodu iz Idrije zapisal: »Lepo je bilo v Idriji, tudi brezplodno ni bilo zame. Mnogo sem se naučil od dekana in ljudi.«

V knjigi Janeza Bogataja in Mihaela Glavana je Finžgarjevo idrijsko obdobje zebeleženo le na nekaj straneh. Tam beremo tudi to, da se je Finžgar v želji po spoznavanju delovnega okolja idrijskih rudarjev odpravil tudi v rudnik in navajajo, da se je spustil 1.200 metrov globoko, kar pa seveda ne drži. Prav v času bivanja v Idriji se je po mnenju Mihaela Glavana Finžgar resneje poglobil v literarno ustvarjanje. Pri tem mu je bil v veliko oporo Frančišek Lampe, sicer črnovrški rojak. Kot ugleden urednik revije Dom in svet je Finžgarja spodbujal, mu svetoval in skrbel za natise njegovih del. Pisatelj ga je tudi v svojih spominih označil za svojega literarnega mentorja.

Knjiga o življenju in delu Frana Saleškega Finžgarja ob popisovanju življenjske poti in ocenah literarnega delovanja prinaša tudi nekaj odlomkov iz njegovih del. Posebej dragoceni so spomini Janeza Bogataja, ki je pisatelja kot deček klical kar »stric Jur«. S starim stricem je preživel prvih 15 let svojega življenja in ta leta so se Janezu Bogataju močno vtisnila v spomin. V knjigi objavljeni spomini so dragoceni za razumevanje tedanjega časa. Umrl je leta 1962.

Knjiga prinaša tudi obsežno bibliografijo in številne fotografije. Mnoge so v tej knjigi natisnjene prvič, saj so iz zasebne zbirke Janeza Bogataja. Med temi je tudi zadnji fotografski posnetek Finžgarja, ki je bil posnet 19. maja leta 1962, 13 dni pred njegovim slovesom. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.

Učiteljstvo iz Idrije in kaplan iz Spodnje Idrije

Lepo je bilo v Idriji, tudi brezplodno ni bilo zame. Mnogo sem se naučil od dekana in ljudi.

Finžgar kot kaplan v Idriji

Finžgar na izletu z arhitektom Jožetom Plečnikom