Eva Petrič v čipkah vidi celo vesolje

Objavljeno: 29. 5. 2020 ob 18:54 - Avtor: Damijan Bogataj

Kaj vam predstavljajo čipke?
Ko občudujem čipke, v njih vidim predvsem mrežo. Lahko bi rekla, da sem se v eno takih mrež ujela tudi sama. Čipka me res fascinira s to univerzalnostjo in večplastnostjo. Res je nekaj enkratnega.

Kje ste jo srečali?
Ko sem že pred desetletjem v Argentini pisala svoj prvi roman, sem zgodbe junakov prepletala kot mrežo. In ko sem gledala čipke, sem spoznavala, da se naša življenja in življenja junakov v moji knjigi povezujejo in prepletajo kot mreža. Vse bistvo teh povezav je strnjeno v še tako majhno idrijsko čipko in to je res nekaj fascinantnega. Gre za nekaj univerzalnega. Tudi ko pogledam v zvezdno nebo, tam vidim neko mrežo. Vse vesolje je pravzaprav neka mreža in vse deluje po marsikdaj meni tudi težko razumljivih načelih in pravilih. Pa vendar. Tudi na nebu in v vesolju vidim čipko.

Veliko potujete po svetu.
Ljudje v različnih krajih tega planeta na marsikaj gledajo zelo različno. Mnogi moji prijatelji, in tudi sama, si lahko smisel življenja in univerzuma najpreprosteje razložimo kot čipko. Gre za neskončno povezovanje majhnih delcev v večje celote in te se spet povezujejo naprej in tvorijo še večje skupnosti in vse se povezuje v prostoru in času. Čipka sploh ni enodimenzionalna. Sama jo doživljam kot gibanje pozitivne energije v neskončnosti prostora.

Pa vendar čipko v najnovejših postavitvah uporabljate tudi v eni ravnini.
Dobro ste opazili, najbrž imate v mislih mojo skulpturo na Dunaju. Tam sem res na prvi pogled uporabila idrijsko čipko na pleksi steklu, ki je skoraj brez globine. Pa vendar sem v tem primeru z uporabo bele in črne ustvarila novo napetost in zgodbo o kontrastih in dopolnjevanju v različnosti.

Svet je majhen, zgodbe, ki jih pripovedujejo čipke, pa so neskončne.

 

EVA PETRIČ

večmedijska umetnica

V čipkah vidim celo vesolje.

 

EVA PETRIČ

večmedijska umetnica

Tretjo dimenzijo nemara ustvarite tudi z ogromnimi, v oblake sešitimi čipkami?
Asemblaži, ki jih omenjate, mi predstavljajo čipko v prostoru. Fascinirana sem ob pogledu na te ogromne krpanke, ki so sestavljene iz ogromnega števila majhnih čipk. Ko jih dvignemo pod strop, zalebdijo v prostoru. Z njimi pa tudi vse zgodbe klekljaric, ki so jih klekljale. Zaslišimo zvoke okolja, kjer so nastajale, vidimo zgodbe ljudi, ki so jih uporabljali. To so čipke z dušo, ki se prenaša od uporabnika do uporabnika. In ko vse te čipke združimo v eno veliko čipko, nenadoma dobimo tridimenzionalno okno v različne svetove in zgodbe ljudi, ki so prav te čipke nekoč imeli, ustvarjali ali pa občudovali.

Ste se s čipkami srečali že v otroštvu?
Nisem. Ko sem bivala v Buenos Airesu, sem redno obiskovala bolšji sejem v San Telmu. Tam sem naletela na čipke in še danes ne vem, zakaj sem jih začela preprosto kar kupovati. Bila sem navdušena nad čipkami, nad njihovo lepoto in zgodbami, ki sem jih prepoznavala v njih.

Ste že takrat vedeli, da jih boste uporabili v svojih umetniških inštalacijah?
Takrat nisem vedela, kako jih bom uporabila. Sprva sem jih le odkupovala in shranjevala v domači omari. Ko sem bila v Argentini, sem doživela nesrečo in dobila sem veliko modrico na nogi. Bolj kot sem jo opazovala, bolj sem v tej modrici prepoznavala podkožno čipko. Na stotine tankih žilic se je prepletalo in povezovalo. Od daleč je bil viden hematom, od blizu pa celo vesolje neskončnih kapilarnih povezav. Takrat, to je bil prav čas, ko so v Argentini začeli razpravljati o zločinih, ki so se dogajali med vojaško diktaturo, se mi je to zdelo kot hematom. Hematom nastane, ko kri zaradi udarca ali druge travme prebije žilo in prodre v drugo tkivo. Podobno je tudi s hematomi v družbi. Če neke probleme predolgo potiskamo na stran, nastane pritisk in izbruhnejo nemiri. In prav za situacijo v Argentini, ki sem jo opisala v moji knjigi Škatla brez kože, lebdeča, se mi je porodila prva zamisel, da bom z združevanjem čipk ustvarila ogromen hematom. In tega sem kasneje razstavljala v številnih svetovnih metropolah v najprestižnejših galerijah in številnih sakralnih prostorih.

Pri tem umetniškem postopku ste bili izvirni.
Na polju umetnosti zagovarjam metodo, da če se nekdo drug ukvarja z določeno tematiko ali tehniko, sama ne bom počela istega ali podobnega. V dobi virtualnega in digitalnega sem fascinirana nad tem, da čipke nosijo neko obliko fizičnega. Nastajajo v dolgih urah potrpežljivega ustvarjanja klekljaric, lahko jih otipamo ali občudujemo s pogledom. Vse to mi predstavlja konkretno materialno plat zgodbe, ki je nekaj povsem drugega, kot nekaj virtualnega in digitalnega brez duše in prave zgodbe.

In kje je v vašem svetu idrijska čipka?
V različnih obdobjih mojih snovanj sem večkrat iskala povezave z mojo pravo domovino Slovenijo. Pred dobrimi petnajstimi leti sem slučajno obiskala eno od razstav na Dunaju in tam sem ostrmela ob razstavljeni čipki iz Idrije. Prosila sem galeriste za kontakt in ti so mi dali vizitko Maje Svetlik iz Idrije. Stopila sem v kontakt z njo in pri njej najprej iskala odvečne in poškodovane idrijske čipke. Teh seveda v Idriji ni bilo. Šele veliko let kasneje sem razumela zakaj. Drugo področje, ki me je v povezavi z idrijsko čipko posebej zanimalo, pa je bila možnost, da bi Maja Svetlik eno od mojih fotografij pretvorila v idrijsko čipko. Izziv je takoj sprejela in sama sem bila nad tem res iskreno navdušena. Nastala je izjemna čipka, v kateri se prepletata jing in jang, predstavlja dobro in slabo polovico človeka. Ena od različic te čipke je bila postavljena na Dunaju kot skulptura.

Klekljate tudi sami?
Žal ne. Tega sem si želela, vendar nikoli ni bilo dovolj časa za poglobitev in osvojitev teh prav umetniških znanj. Morda kdaj najdem čas … Velikokrat sem tudi poslušala te zvoke, ki spremljajo nastajanje čipk, to pesem klekeljnov, ki pripovedujejo prav posebne melodije. Ta zvok sem že večkrat uporabila za scensko kuliso mojih umetniških večmedijskih postavitev.

Pozimi ste z idrijskimi čipkaricami sodelovali pri rojevanju prav posebnega projekta.
Drži. Maja Svetlik je za sodelovanje navdušila vrsto odličnih mojstric klekljanja. Izdelali so silhueto mojega telesa in vanjo prepletli čipke. V tem projektu so se klekljarice same odločile, kakšna čustva bodo s čipkami ustvarile v določenem delu telesa. Zanimivo je, da so se vse odločile le za pozitivna čustva, ki pa jih je znala Maja Svetlik z negativnimi povezati v eno celoto.

Vztrajate pri tradicionalnih čipkah?
Čipke so in morajo biti tradicionalne v smislu dediščine. Gre za izjemno tradicijo in znanja, ki so se nabirala iz roda v rod. Seveda to ne pomeni, da bi se zaradi te poudarjene dediščine odpovedovali sodobni uporabi. Nasprotno. Zavzemam se za razvoj čipke in za inovativne prijeme na področju uporabe tradicije v sodobnih rešitvah.

Gre za izjemno bogastvo, ki bo v nekem trenutku postalo univerzalno v svetovnem merilu.

 

EVA PETRIČ

večmedijska umetnica

Od kje vam zamisel za oblačenje klavirja v čipke?
Vidim, da dobro sledite mojim projektom. V New Yorku sem oblekla že dva klavirja. Prvi je bil postavljen v Harlemu in drugi v Bronxu. Gre za prav posebno akcijo Sing for Hope, s katero izberejo 50 umetnikov, ki klavirje preoblikujejo v umetniške objekte, ki pa še vedno ostanejo tudi kot uporabni glasbeni inštrumenti. Po javni postavitvi v raznih parkih potem te klavirje podarijo šolam v revnejših predelih in s tem otrokom omogočijo, da pridobijo tudi glasbeno izobrazbo. Otroci ter vodstva šol so vedno iskreno navdušeni ob prevzemu takega darila.

Zakaj ste klavir pobarvali v modro?
Gre za posebno simboliko. 11. septembra pred 19 leti je bil v New Yorku krasen dan brez oblačka. Nebo je bilo modro in prosojno. Tega dne je bilo mesto napadeno in veliko ljudi je izgubilo življenja. Klavir sem odela v to modrino in nanj nalepila čipke. Te mi predstavljajo drugi pol te zgodbe, saj čipke združujejo vso prepletanje življenjskih poti teh pobitih ljudi. Ko sem to zgodbo pripovedovala ravnatelju šole, kjer sedaj ta klavir uporabljajo, je bil ganjen.

V Idriji čipko tradicionalno povezujemo z žensko. Kako je v drugih okoljih?
Mislim, da je vse manj te neposredne povezanosti čipke in žensk. Že res, da čipke najpogosteje ustvarjajo ženske, a se vendarle na tem področju marsikaj premika. Prihajajo nove prakse in pogledi na to, kaj je žensko in kaj moško. In čipka se mi pri teh delitvah zdi kot nekaj, kar zelo težko ujameš v eno samo rabo. Srečamo jo ob rojstvu otroka, krasi poročne obleke, najdemo jo na posvečenih prostorih po cerkvah, v črni barvi jo povezujemo s smrtjo ali pa z erotiko. Idrijska čipka ima res nešteto svojih izpeljank in prav vsaka se pojavi v življenju človeka v nekem zelo intenzivnem obdobju. Fascinira me tudi ta povezava med rudnikom in čipko. Možje so cele dneve delali pod zemljo v temi, ženske pa so v istem času ustvarjale snežno bele čipkaste umetnine. Ta dvojnost se odraža v Idriji in ko sem se danes vozila na obisk tukaj do vas, sem na poti te zavite ceste doživljala kot pot po neskončni čipki. Mislim, da ima povezava med podobami zavitih poti v naravi in čipko pravo utemeljitev prav v Idriji. Ko priletiš iz neskončnih ravnin ali preko svetovnih oceanov v ta idrijski svet, vidiš, da le-ta res odslikava preplet življenja v vsem bogastvu.

Kakšno prihodnost napovedujete čipkam?
Gre za izjemno bogastvo, ki bo v nekem trenutku postalo univerzalno v svetovnem merilu. Sama imam kopico načrtov, kako bom čipke uporabila v novih umetniških projektih.