|

Bronja Žakelj belo vedno pere na devetdeset

Objavljeno: 15. 7. 2020 ob 14:45 - posodobljeno: 16. 7. 2020 ob 7:55 | Spletno uredništvo

Bronja Žakelj ni le ena od mnogih, ki so premagali raka, ampak tudi izvrstna literarna ustvarjalka. Pred dvema letoma je pri Založbi Beletrina izšla njena knjiga z naslovom Belo se pere na devetdeset, ki je na mah osvojila bralce. Založba je prodala že skoraj 15.000 izvodov knjige in povpraševanje po njej kar ne preneha.

Gre za avtoričin literarni prvenec. Gradivo za knjigo je sestavljala in zbirala desetletja. V prvem delu knjige popisuje življenje v času poznega socializma, ko je njena družina živela na Vojkovi ulici v Ljubljani. Mladost je bila polna smeha in prešernosti. Vse to ostro prekine selitev družine v novo stanovanje in nenadna smrt mame, ki je zbolela za rakom. V alpinistični nesreči se pri 19 letih smrtno ponesreči tudi Bronjin brat Rok in pri dvajsetih letih za rakom zboli še sama. Kljub zelo resni bolezni je iz prve bitke z rakom izšla kot zmagovalka. Končala je šolanje in si ustvarila svojo družino. Z objavo avtobiografske knjige Belo se pere na devetdeset pa je presenetila vse. Bližnji sorodniki so njeno življenjsko zgodbo sprejeli in v knjigi našli tudi sebe. Pisala je brez samocenzure, le očeta je pred objavo prosila za soglasje.

Pred letom dni ji je žirija časnika Delo podelila nagrado kresnik in to jo je v trenutku postavilo v središče medijske pozornosti. V letu dni je dala vsaj 50 intervjujev in nastopila na več kot 200 srečanjih z bralci. »Še dobro, da je prišla korona in da smo morali prekiniti z nastopanjem, saj sicer tega tempa ne bi zdržala,« je povedala Bronja Žakelj za Idrijske novice.

Po rodu Žirovka, po razgledanosti pa svetovljanka že potiho ureja gradivo za novo knjigo. Rada pride tudi v Godovič, kjer obišče sorodnike. Pri njih je kot mala deklica preživljala najlepša poletja svoje mladosti. Kako je obiskala Kendov dvorec in zakaj še posebej ceni prijatelja Tomaža Kosmača, pa si poglejte v videoposnetku oddaje iz studia Idrijskih novic. O knjigi, literaturi, spominih na zlata sedemdeseta in osemdeseta, pa tudi o kruti bolezni in odhajanju vseh, ki jih je imela rada, se je odkrito pogovarjala z urednikom Damijanom Bogatajem.

Ko se je Beletrina odločila, da mi bo izdala knjigo, sem bila nepopisno vesela. Imela pa sem seveda pomisleke, ker se ukvarjam s temami kot so rak, smrt, … ki so pogosto zbanalizirane. Bala sem se, da me bodo ljudje vrgli v isti koš kot ostale, da bodo rekli, da sem le ena od mnogih, ki je imela to za neko samoterapijo in bodo na tak način gledali na knjigo. Slabo se mi je zdelo tudi to, da gre za avtobiografski roman. Bronje Žakelj nihče ne pozna, Cavazzo bo že kdo bral, mene pa ne. Skratka, vse to so bili neki pomisleki, zaradi katerih sem se bala, da bo knjiga obležala na policah knjigarn ali pa celo v skladiščih založbe. Ampak zgodilo se je ravno nasprotno.

Dada, moja babica, nikoli ni prebolela hčerkine in vnukove smrti. Moja mama je bila edinka in ta smrt je zarezala globoko v našo družino in tudi v Dado. Potem pa še ta udarec z Rokom, mojim bratom. Z Rokovo smrtjo Dade praktično leta zame ni bilo več. Ure in ure sva presedeli doma v njeni kuhinji v tišini. Tista kuhinja, kjer je bil včasih tak hrup, veselje, štosi, pivo, kartanje, kockanje, druščina, … je utihnila. Dada je sedela na eni strani mize, jaz na drugi, in po cele ure nisva rekli ničesar.

bronja-zakelj-15-7-2020-3.jpg