70 let Radio kluba Idrija

Objavljeno: 4. 6. 2020 ob 8:55 - Avtor: Marijan Beričič

Pobudnik za ustanovitev Radio kluba v Idriji je bil Tone Erjavec. Že kot otrok se je zanimal za radio in vse, kar je bilo z njim povezano. Z njim se velikokrat pogovarjam in njegova pripoved me vedno znova navduši. Ima ogromno izkušenj, njegovi spomini na pionirska leta radioamaterizma v Idriji pa so sila dragoceni.

Tone Erjavec se je rodil 11. junija 1928 kot nezakonski otrok materi Julijani. Družina Erjavec je bila, tako kot večina družin, rudarska. Živeli so zelo skromno skupaj z mamo, starim očetom in staro mamo v Usrani gasi pri Bratinovih, saj rudarsko življenje ni nudilo dovolj za normalno življenje, pokojnine pa so bile takrat zelo nizke. Mama se je ukvarjala s klekljanjem in pri tem ugotavljala, da jo je odkupovalka pogosto ogoljufala. Tone se je zato zatekel k raznim rešitvam. Soseda ga je večkrat prosila, da je zanjo nabavljal nuhalni tobak, za enega od sosedov pa je nabavljal kondome. Kaj je to, je spoznal šele kasneje, nekaj drobiža napitnine za opravljen nakup pa mu je kar prav prišlo. V letih Italije je seveda obiskoval italijansko osnovno šolo, ki pa je bila bolj politična kot vzgojna. V šoli se ni smelo spregovoriti v domačem jeziku. Po osnovni šoli je opravil tudi šolo kot uvod v lesno in kovinsko stroko. Med vojno so fašisti zaradi partizanstva leta 1942 začeli uvajati vpoklic k vojakom že za mlajše fante. Na Primorskem so zbrali 120 mladih fantov in jih poslali v Gradiško, v posebno ustanovo Educatorio Gil. Izkazalo se je, da je to nekaj čisto drugega, kot so obljubljali, saj je bil v tem programu velik poudarek na militarizaciji.

Iz Idrije so izbrali štiri mlade za to izobraževanje: Antona Erjavca, Marijana Jurjavčiča, Stanka Majnika in Lea Furlana. Tone se je ob počitnicah vedno vračal domov. Ko je razpadel fašizem, je bila ustanovljena republika in ta je prevzela tudi ustanovo Educatorio Gil. Toni se po počitnicah leta 1943 ni več vrnil v Gradiško, ostale tri fante pa so Italijani mobilizirali v zloglasne enote »Decima Mas« za boj proti partizanom in domačim protifašistom. Prvi je padel na Krasu kot alpinec Marijan Jurjavčič, Stanko Majnik je bil dodeljen k padalcem. Po vojni je postal inštruktor padalcev v Lescah in tudi v Idriji. Leo Furlan je bil zaradi znanja tujih jezikov za tolmača in ostal v Italiji ter kot raziskovalni biolog po vojni odšel tudi v Afriko. Tone Erjavec je do konca delovne dobe delal v gozdu za gozdno upravo. S sodelavcem je pripravljal les in drva v Slanicah, za prevoz drv v dolino pa so uporabljali konje. Večkrat so se srečali s partizani, ki so jih seznanjali z O. F. in vlogo NOB. 
Proti koncu vojne je bil mobiliziran v partizane za popolnitev enot in dodeljen škofjeloškemu odredu. Na pohodu v Gorico so jih napadli četniki, ki pa so jih uspešno pregnali. S partizansko enoto je prepešačil vse premike na Notranjsko, Novo mesto in končno do Ljubljane. 
Po končanih bojih se je vrnil domov, a dela zanj pri rudniku ni bilo. Odšel je v Kranj in se zaposlil pri Gradisu in v tovarni Sava, kjer se je vključil v njihov radio klub. Leta 1948 je bil spet mobiliziran v JLA, ker mu je manjkalo še 18 mesecev. Sprejet je bil v Titovo gardo in s tem se je zavezal za tri leta vojaščine. S činom mlajšega vodnika je bil sprejet v delavnico za vzdrževanje radioaparatov, kar mu je zelo ustrezalo. Pri strokovnem izpopolnjevanju si je pomagal s knjigo »Radio«, ki jo je dobil v dar od strica Stanka Štucina. Zbiral je razno dokumentacijo o radiotehniki. Že po razpadu Italije je pretaknil vse vojaške objekte v Idriji in v delavnici dobil še dva aparata za popravilo radioaparatov.

Vse to je nanj še dodatno vplivalo, da se je amatersko začel ukvarjati z radiotehniko. Zaradi vsega tega je postal pobudnik ustanovitve Radio kluba Idrija, v katerega so se vključili zanesenjaki radioamaterstva. Organizirali so zveze s svetom, izdelovali razne radioaparate, preko radijskih povezav so omogočili prenose nogometnih in drugih tekmovanj, sodelovali pri raznih prireditvah ter paradah. Za ozvočenje so poskrbeli ob odprtju Vojkovega tabora na Drenovem griču, startu Trnovskega maratona in na prireditvah pri ljudski tehniki. 
Pri uvajanju televizije, zlasti pri prenosu smučarskih skokov v Planici, ko so iskali primeren kot za sprejem signala, so hodili celo po strehi Mestne hiše. Montirali so televizijske aparate v Zavratcu in drugod. Od prvotnih članov kluba sta živa le še Franc Balant in Anton Erjavec.
Tone je bil zavzet tudi v mladinski organizaciji, kjer se je izpopolnjeval na taborih v Zatolminu. Za svoje zasluge je ob 10-letnici narodne tehnike leta 1956 prejel bronasto plaketo in za svoje aktivno delo tudi druga priznanja. 
Ko je končno le dobil delo pri rudniku, je moral opraviti še tečaje za pridobitev polkvalifikacije in kvalifikacijo. Njegovo zadnje delovno mesto je bilo mesto strojnika izvoznega stroja, ki ga je opravljal vse do upokojitve.
24. oktobra pred 60 leti se je poročil z Antonijo Nagode. Vzgojila sta prijetne in uspešne otroke, ki imajo sedaj že svoje družine. Z ženo sta obnovila in dogradila podedovano hišo na začetku Pirnatove ulice, po domače »Faraonovše«. Sedaj preživljata čas kot upokojenca v krogu družine mladih.