41 mladih planincev na Celjsko

Objavljeno: četrtek, 5. 3. 2020 ob 7:38

Šolsko leto teče čisto drugače kot tisto pravo koledarsko leto. Med knjige, zvezke, teste, spise, spraševanja in raznovrstna preverjanja se vrivajo, še dobro, da je tako, tudi počitniški dnevi. Le s težavo bi našli kakega šolarja (pa tudi učitelja), ki se tistih dni ne bi veselil. Vodniki in mentorji smo letošnje zimske počitnice z mladimi idrijskimi planinci pričeli s prijetnim izletom.

Avtor: Nace Breitenberger

V soboto, 15. februarja, na prvi počitniški dan, smo morali kar zgodaj zjutraj na pot. Sonce še ni dobro osvetlilo naše doline, mi pa smo se, še malo krmežljavi, posedli v avtobus in se odpeljali proti glavnemu mestu. Ko smo se po avtocesti bližali Ljubljani, smo v daljavi že opazovali venec Kamniških planin. Kočna, najvišji Grintavec, Skuta, Štruca, Brana, spust na Kamniško sedlo, nato Planjava in na vzhodu Ojstrica – nekaj teh (pastirskih) imen si bomo že zapomnili. Mlajši manj, starejši več, čisto zares pa takrat, ko se bomo povzpeli na katerega od vabljivih vrhov. Vsi so se že svetlikali v soncu – torej se obeta lep, že kar pomladanski dan.

Zapeljali smo se skozi trojanske predore in skozi središče Celja do vznožja grajskega hriba v zaselek Zagrad. Na parkirišču ob Savinji smo zapustili avtobus. Tudi kape na glavah in rokavice so prišle prav, ko smo kar hitro zagrizli v breg nad nami. Ne prehitro, prvošolci, v koloni seveda prvi, imajo še kratke nožice, tisti zadnji, že srednješolci, bi bili verjetno hitrejši, a danes bomo hodili skupaj. Tako kot se za pravo planinsko skupino spodobi. Dolga vrsta enainštiridesetih mladih pohodnikov je vijugala navzgor, najprej med sadnim drevjem nato pa skozi gozd. Še zanimivost, za starejše seveda, vzpenjali smo se mimo skromne hišice v bregu, v kateri je zadnja leta življenja preživela znana popotnica, pesnica in pisateljica Alma Karlin. Naredili smo nekaj obveznih počitkov za malico ali pa kar tako, da bo lažje šlo naprej; tudi postanek ob mogočni Trobiševi bukvi, izpod katere teče voda v leseno korito, je prišel prav.

Po lepo speljani učni gobarski poti smo se mimo smučišča, z le skromno zaplato umetnega

snega, povzpeli proti

našemu cilju. Prej

kot v pol ure smo

že stali na Tolstem

vrhu.Tam je bilo

komaj dovolj

prostora

za vse.

Po dobri uri hoda smo zagledali Celjsko kočo, ki ni več planinska koča ampak pravi hotel, o čemer pričajo zvezdice ob vhodu. Ura je bila dvanajst in seveda čas za daljši počitek, malico, žige in nastavljanje sončnim žarkom.

Naš cilj ni bil več daleč. Po lepo speljani učni gobarski poti smo se mimo smučišča, z le skromno zaplato umetnega snega, povzpeli proti našemu cilju. Prej kot v pol ure smo že stali na Tolstem vrhu – tam je bilo komaj dovolj prostora za vse.

In kaj naredimo planinci na vrhu? Si čestitamo za opravljen vzpon, se vpišemo v planinsko knjigo, v knjižice pritisnemo žig. Ja, tiste, ki so bili prvič z nami, smo morali tudi po planinsko krstiti. Vračali smo se nazaj proti Celjski koči, tokrat po gozdni stezici med tablami z opisi drevesnega horoskopa. Kar domiselno, bi kazalo kaj posnemati in prenesti na naše Hleviše.

Navzdol sicer previdno, a vendarle nekoliko hitreje, saj smo komaj čakali še na zaključni del tega izleta. Med potjo smo, ob hoji navzgor in tudi na povratku, srečevali številne pohodnike, tudi mlade, verjetno meščane knežjega mesta. Neverjetno dobrovoljni so bili kar vsi, ki smo jih srečali, neredki so nam namenili kako pohvalno vzpodbudno besedo. In tudi prijazne pozdrave smo si namenili, kakor se za srečevanja na takih poteh spodobi.

Nikogar ni bilo treba priganjati, da pohiti. Prav hitro smo bili v avtobusu in se zapeljali ob Savinji navzdol do Laškega. Tam pa seveda v bazen, med valove, na tobogan, … Uh, to je šele pravo planinstvo!

Na povratku proti Godoviču, Idriji, Spodnji Idriji, v kraje, iz katerih je bila ta skupina mladih planincev, smo se zadovoljni vrnili s prvim večernim mrakom in tako zakoračili v počitniški teden.