116 let od rojstva Nikolaja Pirnata

Objavljeno: 10. 12. 2019 ob 8:17

Nikolaj Pirnat je bil rojen na današnji 10. december leta 1903 v Idriji. Njegova mati Ana (1881–1929) z dekliškim priimkom Lapajne je izvirala iz znane idrijske družine, ki je trgovala s čipkami. Oče Makso Pirnat (1887–1933) je bil profesor slavistike in poljudnoznanstveni pisatelj. Ko je bil Nikolaj star dve leti, je bil oče službeno prestavljen v Kranj. Tu je Nikolaj končal osnovno šolo in pet razredov gimnazije. Leta 1919 se je družina vrnila v Idrijo. Leta 1921 je Nikolaj z odliko maturiral na idrijski realki.

Štiri leta in pol je študiral na umetni akademiji v Zagrebu, kjer je 1925 končal tudi specialno kiparsko šolo pri Ivanu Meštroviću; izpopolnjeval se je eno leto v Parizu. Pirnatu ni uspelo uresničiti vseh kiparskih ambicij. Nikoli ni imel pravega ateljeja. Leta 1930 si je uredil zasilni atelje v tretjem nadstropju Narodne tiskarne. Pot do velikih kiparskih naročil mu je bila zaprta tudi zaradi njegovega socialno kritičnega oziroma proletarskega družbenega nazora. Leta 1933 je napisal libreto v verzih za Bravničarjevo muzikalno satiro Stoji, stoji Ljubljanca, ki je bila uprizorjena 2. decembra 1933 v režiji Bratka Krefta. Leta 1937 je sodeloval na prvi razstavi kluba Neodvisnih slovenskih likovnih umetnikov. Leta 1939 je postal predsednik Društva slovenskih likovnih umetnikov.

Nikolaj Pirnat je v zameno za doprsni kip generala Rudolfa Maistra iz leta 1926, ki ga je podaril mariborski mestni občini, dobil manjšo podporo. Z njeno pomočjo je od aprila do decembra 1927 bival v Parizu, kjer se je v galerijah in muzejih seznanil z deli sodobnih evropskih umetnikov. Največji vtis nanj sta pustila Pablo Picasso, predvsem z risbo in umetniško univerzalnostjo, ter Émile-Antoine Bourdelle. 

Avtor: Francè Stelè 

Leta 1928 je Pirnat zapisal: »Bil sem na najboljši poti, da postanem Meštrovičev epigon. Ni danes mojstra, ki bi ga tako spoštoval kot njega. Ali nekaj se je uprlo v meni: prijatelj, ne po tej stezi! Preveč jih je, ki ne občutijo, da je delo tega mojstra tako zaključeno v samem sebi, da je vsaka dopolnitev ali variacija na dano témo odveč in skoraj smešna!«

Do druge svetovne vojne je živel in deloval kot risar v uredništvu časnika »Jutro« v Ljubljani. Med okupacijo je bil leta 1942 interniran v taborišče Gonars v Italiji. Po zlomu Italije leta 1943 je odšel k partizanom in vodil oddelek za likovno propagando pri Glavnem štabu. Popularen je bil pod imenom kapetan Kopjejkin in Miklavž Breugnon. Dosegel je čin kapetana; odlikovan je bil z Redom bratstva in edinstva in z Redom za zasluge za narod. 
Po osvoboditvi Beograda je bil politični ilustrator pri časniku »Borba«; leta 1946 pa je bil imenovan za profesorja risanja na umetniški akademiji v Ljubljani. Umetniško se je udejstvoval kot kipar, predvsem kot portretist, kot slikar, risar in grafik, pa tudi kot feljtonist ter prigodniški, polemični, satirični in politični pesnik. Nikolaj Pirnat je ustvaril vrsto kiparskih portretov Aškerca, Danila,  Cankarja, Jurčiča, Gorkega, Omerze in drugih. Je tudi avtor spomenikov Janeza Krstnika na trnovskem mostu v Ljubljani, Kralja Matjaža na Peci in tudi neizvedenega spomenika idrijskega rudarja. V njegovem opusus so se ohranile tudi številne oljne upodobitve kot so Lastni portret, Portret žene in druge. Njegove cerkvene stenske slike so v župnijski cerkvi v Tržiču. Številne risbe so bile objavljene v Jutru, Našem rodu, Mladem Jutru, Borbi in drugod. V svojem času je bil med najboljšimi političnimi karikaturisti z izrazito satirično noto. Prizanašal ni niti sebi in ohranile so se številne lastne karikature. Ustvarjal je tudi kot knjižni ilustrator: »Don Kihot«, Župančičev »Ciciban«, Finžgarjev »Gospod Hudournik«, Torkarjev »Blazni Kronos«; ciklus risb »Dekla Ančka«. Kot risar s peresom in tušem ter kot grafik v linorezu se je uveljavil v osvobodilni borbi kot kronist doživljajev. Leta 1944 je ustvaril grafični mapi »Naša borba« in »Domovi, ječe, gozdovi«. 

Pirnat, ki je odkrito simpatiziral z levičarji in se kot eden prvih Slovencev včlanil v Društvo prijateljev Sovjetske zveze ter tudi nastopal kot igralec na ljubljanskem Delavskem odru, je naposled postal preradikalen za liberalni tabor. Avgusta 1940 je izgubil redno zaposlitev pri Jutru. 

Pirnatov največji ilustratorski dosežek je 33 ilustracij za štiri knjige Cervantesovega Bistroumnega plemiča Don Kihota iz Manče, s katerimi se je uvrstil med najboljše ilustratorje znamenitega satiričnega romana. 

Nikolaj Pirnat je za Hinkom Smrekarjem naš najpomembnejši satirik in karikaturist, čigar delo ima za razburkane razmere med obema vojnama in med osvobodilno borbo dokumentaričen pomen. Razstavljal je v Parizu, večkrat v Ljubljani, Zagrebu, Beogradu in drugod. 
Nikolaj Pirnat je umrl januarja 1948 zaradi tumorja v glavi, star le nekaj več kot 44 let. Ob 100-letnici rojstva so mu pripravili spominske razstave v Muzeju novejše zgodovine Slovenije, Galerija Cankarjevega doma, v Narodni in univerzitetni knjižici Ljubljana ter Mestnem muzeju Idrija. Po njem se imenujeta najvišja nagrada Občine Idrija in galerija na gradu.