100 let Podobnikove Mici iz Podlanišča

Objavljeno: 4. 9. 2020 ob 20:11 | Damijan Bogataj

Pred natanko 100 leti se je mami Ivani in očetu Francu Špiku rodila deklica, ki so ji dali ime Marija. Danes jo vsi v Podlanišču poznajo kot Mici, ki je kljub temu, da je že vstopila v svoje 101. leto življenja, bistrega uma in odličnega spomina. Ob praznovanju 100-letnice življenja je prejela veliko čestitk z najboljšimi željami, šopek rož pa ji je prinesel tudi cerkljanski župan Gašper Uršič.

Romana Vojska, predsednica Sveta KS Podlanišče, Mici Podobnik in njena hči Marija Kacin / Foto: Damijan Bogataj

Narava nikoli ni bila prav posebej prijazna do prebivalcev Podlanišča. Strmi bregovi in visoka nadmorska višina sta določala okvir, v katerem so se domačini morali znajti. Pred natanko 100 leti je bila v italijanskem letoviškem mestu Rapallo podpisana mirovna pogodba in v njej je bila določena meja med Jugoslavijo in Italijo. Vas Podlanišče je čez noč postala obmejno naselje in to dejstvo je krojilo tudi prvi dve desetletji in pol življenja Marije Podobnik.

V družini je bilo 14 otrok. Starša sta kot dninarja iskala zaslužek pri velikih kmetih, da sta lahko nahranila družino. Z eno kravo v skromni bajti družina ni mogla preživeti in zato so bajtarski fantje že zelo zgodaj odhajali za pastirje, deklice pa za pesterne in dekle. Tako je v svet odraslih počasi stopila tudi Podobnikova Mici. S culo se je pri 11 letih odpravila do Vrhovca, velike kmetije v bližini, in tam ob celodnevnem delu našla tudi varno streho in hrano. V šolo je hodila v Planino, kjer je bila sošolka Ivana Bevka iz Idrije, ki je prav tako kot Mici letos praznoval 100-letnico življenja. Šola je bila seveda italijanska. Prva učiteljica je bila Karuzova iz Cerknega, ki je otrokom marsikaj razložila tudi v slovenskem jeziku. Ko pa se ji je pridružila še učiteljica iz osrednje Italije, šola ni bila več tako prijazna.

V šolo je hodila v Planino, kjer je bila sošolka Ivana Bevka iz Idrije, ki je prav tako kot Mici letos praznoval 100-letnico življenja. Šola je bila seveda italijanska. Prva učiteljica je bila Karuzova iz Cerknega, ki je otrokom marsikaj razložila tudi v slovenskem jeziku. Ko pa se ji je pridružila še učiteljica iz osrednje Italije, šola ni bila več tako prijazna.

Življenje ob državni meji je prineslo celo kopico težav. Za prehajanje meje so domačini potrebovali dokumente in uradno je bilo dovoljeno mejo prečkati le na mejnih prehodih. Pa so se domačini znašli po svoje. Dobro so poznali vse steze in kolovoze ter tudi navade mejnih stražnikov. Kmalu po določitvi mejne črte pa se je začel tudi kontrabant, ki je nekaterim prinesel bogastvo, druge pa pahnil tudi v nesrečo. Italijanski financarji so kontrabantarje preganjali, včasih pa so za manjše prekrške komu tudi pogledali skozi prste. Podobnikova Mici v mladosti ni kaj dosti kontrabantala. Še danes nam pokaže na mejno črto, ki je le nekaj sto metrov oddaljena od njihove hiše v Podlanišču. »Ko so Italijani leta 1943 odšli, smo bili zelo veseli. Prava groza pa je sledila v naslednjih tednih, saj se je tudi pri nas začela vojna,« pove Podobnikova Mici ter doda, da so staro mejo med Italijo in Jugoslavijo po kapitulaciji Italije zasedli Nemci. Z njimi pa je šlo bolj na trdo. Nemci so na mejni črti izsekali 100 metrov širok varovalni pas in tam nastavili mine. Ničkoliko domačinov je na teh minskih poljih ob poskusu prečkanja meje izgubilo življenja. Če je veljalo za Italijane, da so bili v obmejnih območjih prijazni do domačinov, so bili Nemci povsem drugačni. »Stikali so po naših hišah in iskali upornike. ’Banditen, banditen’ so vzklikali med pregledovanjem hiš, a našli niso ničesar.« Podobnikova Mici je sodelovala s partizani, jim kuhala in pomagala po svojih močeh. Mož Franc je že med vojno pomagal v osvobojenem Cerknem in zato so mu priznali nekaj borčevskega dodatka. Za prebivalce teh odročnih območjih ni bilo lahko. Živeli so v pomanjkanju in brez rednega zaslužka. Še kar so pridelali na njivah, pa so jim neredko pobrali vojaki s te ali one strani.

Prav v zadnjem letu italijanske oblasti se je Mici poročila z Gradiškarjevim Francem in prevzela njegov priimek Podobnik. Prišli so štirje otroci, trije so odrasli, ena od hčera pa je umrla še pred prvim rojstnim dnem.

Leto 1945 je prineslo svobodo. Začelo se je obdobje velikih načrtov in upanj v pravičnejši svet. Vendar službe tudi v letih po vojni ni bilo, ne zanjo ne za moža Franca. S pridnostjo in iznajdljivostjo je postal mojster mnogih obrti. Izdeloval je grablje, kolesa za vozove, lesene sode ali pa kolovrate za prejo. Danes ti predmeti niso več v uporabi, pred dobrega pol stoletja pa so bila znanja o izdelovanju teh lesenih predmetov sila pomembna.

Ko so Italijani leta 1943 odšli, smo bili zelo veseli. Prava groza pa je sledila v naslednjih tednih, saj se je tudi pri nas začela vojna. Staro mejo med Italijo in Jugoslavijo so po kapitulaciji Italije zasedli Nemci.

Podobnikova Mici zadnja leta živi spokojno. Pazljivo spremlja življenje in napredek. »Sem še kar dobrega zdravja, le noge me včasih ne poslušajo najbolje,« pove zgovorna in bistra 100-letnica iz Podlanišča. Ob nedeljah jo peljejo k maši v Novo Oselico, kjer so imeli vse do letos svojega župnika. Ljubljanski škof ga je sedaj premestil, novega pa ni poslal. V cerkveni ureditvi to območje spada pod Ljubljansko nadškofijo, v upravni ureditvi pa pod Občino Cerkno in Upravno enoto Idrija, vse skupaj pa pod Goriško.

Zaradi težav z nogami si Mici po hiši pomaga s hojco, tako da je skoraj povsem samostojna. Vesela je vsakega obiska, tudi osmih vnukov, ki jo pridejo pozdravit. Z novim rodom pa prihajajo tudi pravnuki in rod Podobnikovih se tako nadaljuje.

Prej načrtovano družinsko slavje ob 100-letnici babice Mici so morali prilagoditi epidemiji. V več manjših skupinah so prišli čestitat čili stoletnici, ki ji vsi želijo še obilo let in predvsem čim manj težav z zdravjem. Ko smo jo pred slovesom vprašali kakšen je njen recept za visoko starost, je kot iz topa izstrelila: »Najbolj se mi dopade misel nekoga, ki je dejal, da je treba trdo delati in slabo jesti.« In če sodimo po življenjski zgodbi Podobnikove Mici iz Podlanišča, bo živela še dolgo.