Pesniška zbirka Andrejke Jereb

Z naslovom, ki ga je avtorica dala svoji pesniški zbirki, določa zgodbo zbirke, to je svojo lastno zgodbo, svoj miselni in čustveni svet. Zgodbo nje in njega, ki je uhojen v njej (Bežnost), najden, ker si je v »strašnem neredu tega sveta« upala iskati. Dvojina ju izloča iz strašnega nereda sveta, sta v svojem lastnem svetu, v pripadnosti in ločenosti, v bližini in oddaljenosti, v presledku časa, ki je naše bivanje. V presledku časa je bližina kraja samega sebe: ko si del drugega, je tebe manj, in strah, da bi avtorica ubesedila zaljubljenost, ki ljubimca loči od vsega drugega sveta, ju dvigne nad svet in jima zalepi oči in duha za zunanje, je odveč. Svet njune ljubezni je praskanje, spopad, boj, skozi to bojno polje (skozi bolščeče puščice črepinj) se prebijata bliže sebi, da bi se znova oddaljila in bi bil trenutek združitve spajanje raz-dvojenega časa. Razdvojenost ni le v trenutkih, ko ga ni. Je tudi način življenja, različnost bivanja in nujnost ohranjanja samega sebe, svoje svobode in sposobnost sprejemanja drugega z vsem, kar je, tudi z njegovo svobodo:
Ne vem, do kje sva zlila se,
odkod naprej sva vsak svoj jaz.
Ujeta v padec dveh slapov
sva vendar reke ene le obraz.
Življenje je potovanje »zvezdam naproti«, človek ne ve, kako dolga bo pot, njuna prisotnost je kratkotrajna, zato je treba živeti naglo, nasititi lakoto besed, obljubljanje obljub je izguba, edini smisel v kratkosti je dajanje sebe, celega, drugemu.
Je nevarnost, da bi bile pesmi, zaradi tako ostrega zavedanja kratkosti časa, samo enopomenske: storiti je treba vse, da kratkost izkoristimo, škoda bi jo bilo prekinjati z boji, dvomi, s skrbmi in z dnevom, saj je ljubezenska združitev dana predvsem noči. Pa se v pesmih vendarle pojavi tudi disonanca, ki je sestavni del resničnega življenja, pojavi se dvom, občutek odvečnosti, razbleščanje ljubezni in zavedanje samote (Dokumentarec). Tudi zavest, da je le presledek v času, ni od vedno. Od Mladost(i) – tak je naslov pesmi -, ko časa še ni, do zavedanja časa, so bili notranji boji, rast, spoznanje, da v temi nič ne raste (Bedela bom), zavest rasti in umiranja, bližine zemlje in živali, pot do same sebe. Morala sta biti hčerinstvo in materinstvo, ujetost v verigo časa, da je zraslo spoznanje o samostojnosti in enkratnosti, o sebi kot samo delu stvarstva in nujnosti, da si samo del sveta, narave, morja, mesta. Samo taka, zrela in mirna, lahko daje sebe in sprejema moškega, samosvojega in samostojnega. Zgodba, ki jo govorijo pesmi, bi lahko ostala deklarativna, celo didaktična, če ne bi bila povedana v pesniškem jeziku, ki didaktičnost ukinja. Prav jezik, enostaven v metaforiki, razkriva iskrenost in domišljenost izpovedi. Eno glavnih pesniških sredstev je personifikacija: koža čuti drhtenje njegovega diha, odziva se struna na vratu. Ne ona, čeprav je prav ta struna na vratu del nje. Zima pase bele metulje, mesec se prevrne, razpira se brezbrižnost, ulice njenega mesta se sprehajajo in ptič daljnih morij ji sporoča skrito sporočilo. Zaradi personifikacije vemo, da je zares samo del stvarstva, ne njegova krona, samo en del, enako pomemben, kot vsi drugi. Z vsemi drugimi deli potuje skozi svoj čas v mirnost in predanost življenju:
Veter piše reko.
Oblaki parajo luno.
Koraki dušijo tlak.
Noč čaka.
Da vstopim.
Pesem
Čakajoč kaže še eno značilnost njene pesniške besede. Kratke enostavčne povedi jo odmikajo od razlag, pojasnil, nizanje dejstev ustvarja razpoloženje kratkosti in mirnosti. In prav to, da krhkost ni šibkost, da za moč niso potrebna velika dejanja, da je nujna le predanost živemu in mrtvemu svetu, ki je vendarle živ, je največja vrednost poezije Andrejke Jereb.

Ivana Slamič