Rudnik živega srebra v Idriji je bil za španskim Almadenom drugi največji rudnik živega srebra na svetu. Deloval je neprekinjeno od leta 1490 do leta 1977 in nato s prekinitvami še do leta 1995, ko je bila proizvodnja rude in živega srebra dokončno ustavljena. Nova spoznanja o strupenosti živega srebra in njegovih škodljivih vplivih na okolje in ljudi so botrovali prepovedi široke uporabe te edine tekoče kovine v razvitih državah svetu.
Poleg proizvodnje rude je bilo žganje bistveni del procesa pridobivanja živega srebra. Z žganjem rude pri temperaturi okrog 8000C je živo srebro izhlapelo, z ohlajanjem na 300C in manj pa se je večina plinov utekočinila in tako so pridobili živo srebro.
V knjigi je opisan razvoj postopkov žganja in kondenzacije živega srebra od najbolj preprostih, ko so rudo žgali v kopah podobnih tistim pri kuhanju oglja, do nekoliko bolj izpopolnjenih, ko so po 1,5 kg rude naložili v 1000 majhnih lončenih posod in jih žgali na odprtih ognjiščih v okoliških gozdovih, pa vse do zaprtih peči najrazličnejših velikosti in konstrukcij. Od vseh je najbolj znamenita presipna Čermak-Špirekova peč z zmogljivostjo 100 ton rude na dan, največja pa rotacijska peč v kateri so vsak dan prežgali tudi okrog 250 ton rude.
Opisani postopki ter priložene fotografije, slike in načrti nas popeljejo skozi 500-letno zgodovino podjetja, ki je bilo dolga stoletja eno največjih in najpomembnejših v vsej Avstroogrski, po drugi svetovni vojni pa zaradi dragocenih deviz zelo pomembno tudi v Sloveniji.
Knjigi je dodano še poglavje o cinobru. Sijajna rdeča barva, ki so jo v Idriji več kot 300 let izdelovali iz živega srebra in žvepla, pravzaprav predstavlja začetek kemijske industrije na Slovenskem.
Iz Idrije je v 500 letih žganja rude in pridobivanja živega srebrfa v svet odteklo 107.700 ton te dragocene kovine.
Knjiga Ivice Kavčič bralca nazorno popelje skozi zgodovino in je zanimivo ter poučno branje tako za poznavalce kot tudi ljubitelje zgodovine.