Dom
mojih prednikov, s podnaslovom Kmečka hiša na Cerkljanskem, je zbirka raziskovalnih
nalog, nastalih v letih 1995 do 2000 in tudi starejših, ki so bile po 1995. dopolnjene.
Izdelali so jih učenci in učenke šestih razredov Osnovne šole Cerkno pod mentorskim
vodstvom Rafaela Terpina.
----------------------
Rafael
Terpin:
1998.
mi je prišla v roke sijajna knjižna izdaja SLOVENIJA NA VOJAŠKEM ZEMLJEVIDU 1763-1787
(1804). Na Jožefinskem zemljevidu sem tedaj mogel skoraj v živo občutiti življenjski
utrip naših kmečkih krajev pred približno 220 leti. Upravičeno sem bil ves iz
sebe.
Videl sem zarisano, da je stara pot iz Cerknega do Želina štirikrat
prečkala Cerknico (danes jo le enkrat) in da ime Želin še ni bilo rojeno. Porezen
je bil PURESEN, Otavnik pa MATAVNIČ. Zakojco so pisali ZA KOJCA, Cerkno je zabeleženo
v lepem narečju CIRKNA, Nemci nad Orehkom so bili NIEMEZ. Vrisana je stara tovorna
pot skozi Križ v Orehek in ne kot danes skozi Jesenico. V Novakih se nek kraj
še danes imenuje PRI CESTI, le da je izraz nekdaj pomenil grmovja otrebljeni svet.
In Kladje sploh še ni obstajalo. Idrija je bila za devetimi gorami, a zaradi zdržljivejših
nog za pešce mnogo bolj dostopna kot danes.
Nobenih cest ni bilo, po več ali
manj groznih stezah se je le jahalo in tovorilo na živalskih hrbtih. Z vozom se
je dalo peljati le po Cerknem, med šebreljskimi zaselki in iz Zakojce do Bukovega.
To je bilo vse.
V takih razmerah so morali biti kmetje samozadostni, na vsak
način so se morali sami držati pokonci. Od nikoder ni bilo prav nobene pomoči.
Ostali so le najtrdnejši, vse drugo je požajbrala ta stara. Otrok ni manjkalo,
pomenili so predvsem delovno silo. Sosed je bil najboljši bližnjik. Bajtarji in
mali kmetje, hlapci in dekle so opravljali poleg kmečkega dela še na desetine
obrtnih poklicev, ki jih danes preprosto ni več. Saj bo še spomin nanje zbledel.
V primerjavi z današnjimi generacijami so bili glede samega življenja neznansko
skromni, gruntarji in bajtarji. Vsak od njih je znal dobro opraviti sto stvari.
In hiše, hiše so gradili sami s svojimi rokami, z domačim gradivom, morda z izposojenim
gradbenim mojstrom. To je bil čas, ko se je vsak omet ponašal s sledovi človeških
rok. Stavbe so dobesedno zrasle iz svoje zemlje, bile so ena sama čista neskončna
lepota. Nobenega tujka ni bilo na njih. Dihale so s Poreznom in z Zapoško, z Lajšami
in z Oresovko.
Nemogoče si je želeti, da bi tudi mi v meso in kri začutili
tisto pristnost, ostala je pač tam, kjer nas ni bilo. Nobenih starih časov nam
ni treba objokovati. Obžalujemo pa lahko, če nam danes ni dano videti drobcev
starega stavbarstva, ki so se nekako pretolkli skozi čas in pomenijo zlata vredno
slutnjo o minulem. Vredno je vedeti, vredno se je poučiti.
Tudi zato smo s
cerkljanskimi šestošolci spravili skupaj še drugo knjigo DOM MOJIH PREDNIKOV.
Kup razlogov je, zakaj so bile nekdanje vasi slogovno čiste in so imele vsaka
svojo na prvi pogled določljivo dušo - danes pa brez konca slovenskih krajev (tudi
naših) tuli v isti rog. Ni treba, da ob branju otroških prispevkov razmišljamo
le o slabem. Ne razpredajmo o pomanjkljivem šestošolskem jeziku, o vprašljivih
podatkih, o izpuščenem ali o zamolčanem, ne, bodimo trezni in razmislimo tudi
o pomoči, ki smo jo odrasli nudili svojemu podmladku. Vse te naloge seveda brez
pomoči staršev, starih staršev, sorodnikov, sosedov ali sovaščanov sploh ne bi
nastale. Zato se na tem mestu iz srca zahvaljujemo vsem razpoloženim zimskim pripovedovalcem,
še živim in pokojnim. Pomislimo, koliko vrednega smo s skupnimi močmi spravili
skupaj! Mislim, da se je splačalo.
Povejmo
še naslednje:
Raziskave so bile od začetka povezane z učnim načrtom za likovno
vzgojo v šestem razredu osnovne šole: Slovenska kmečka hiša, likovno področje:
Prostorsko oblikovanje. Šlo je za spoznavanje slovenske in še posebej alpske hiše,
za vednost o poslopjih in njihovi namembnosti (hiša, bajta, hlev, kozolec, pajštva,
klet, mlin), za zunanjščino in notranjščino kmečkih stavb, za pošten in kulturen
odnos do domačih ostalin stare arhitekture. Izpeljane naloge sestavljajo tudi
tlorisi, kopije starih dokumentov in fotografije. V knjigi te stvari niso objavljene,
motile bi enotnost celote.
Zadnja leta so raziskovalci prinašali v šolo vse
več fotografij in vse manj risb. Črtne risbe, primerne za objavo v knjigi, smo
kasneje z združenimi močmi po fotografijah izdelovali pri rednih urah. V izdelkih
se tako more čutiti naprezanje vseh boljših risarjev v oddelku. Tudi njihov učitelj
je imel prste vmes.
S pretežno zimskim delom smo začeli 1984., zaključili
smo v šolskem letu 1999/2000. Dejal bi, da nam je skoraj zmanjkalo dela. V 748
nalogah smo bolj ali manj uspešno obdelali 748 domovanj na Cerkljanskem in drugod.
Ne vem, če bi se v današnjih časih mobijev in računalnikov še dalo izpeljati tak
projekt. Prvobitni kmečki časi so se le nekam odmaknili. Današnji kmečki človek
je mnogo bolj izobražen, razgledan in kulturen, marsikdaj se zna z veliko ljubeznijo
ozreti na delo svojih prednikov. Hvala bogu, da je tako. Vendar je preveč zamujenega.
S cerkljanskimi šestošolci nismo prav veliko zamudili. Zadovoljni smo lahko
s svojim delom. Druge knjige , ki je vsebinsko zanesljivo bogatejša, smo veseli
vsaj toliko kot prve. Morda še bolj!
Prav od srca se zahvaljujemo vsem, ki
so nam pri izdaji druge knjige pomagali, še posebej v.d. ravnatelja, gospodu Milanu
Koželju.
Rafko
Terpin
8.1.2008
---------------------------------
Milan
Koželj:
DOM
NAŠE NARODNE ZAVESTI
Zmeraj
je začetek. Tam nekje, kjer je toplo. In kjer je varno. Kjer je mama. In kjer
je oče… in kjer so vsi ostali najbližji. Kot plamen toplote, ki te spremlja skozi
življenje. Kot varen privez, ki bo prestregel vrtoglavi padec v globino, kadar
bo preveč strma, preveč spolzka …
Dom. Za rastlino sta dom zemlja in sonce…
za žival drevo, jama, gnezdo, nebo, reka, morje…
Hiša. Človeško prebivališče
desetletij, stoletij. Zatočišče pred ujmami in nasilnimi vdori, zavetje pred negotovim
zunanjim svetom. Za pogovore, ki jih ne pozna nihče drug, za neizmerno notranjo
srečo, za skrivnostna šepetanja in sanjarjenja, za ljubezen…
Tudi pot v svet
je varnejša in bolj gotova, če je domača hiša trdna, prijazna in napolnjena s
toplimi spomini. Vedno čaka nate tam nekje, na tistem znanem ljubem mestu, zvesta
in večna. Tudi kadar ji domačini odrečemo zvestobo ter jo prepustimo zobu časa,
bo v našem spominu, v naših srcih… hiša zmeraj ostala topel dom …
DOM MOJIH
PREDNIKOV je zbirka pričevanj o domovanjih, o hišah. Tistih davnih, starinskih,
kmečkih. Njena govorica pripoveduje o Cerkljanski, Bevkovem svetu čudovitih grap,
holmov, senožeti, hribovskih domačij… Po njih so razpredeni domovi učencev, ki
obiskujejo našo šolo, Osnovno šolo Cerkno. Mnogi od njih so si našli domove v
novih sodobnih hišah, nekateri tudi v stanovanjskih naseljih in blokih v središču
Cerknega. A skoraj ga ni med njimi, katerega predniki niso okusili domovanja hribovske
kmetije ali stoletne vaške stavbe.
Naš znani likovni pedagog Rafael Terpin,
dolgoletni učitelj na Osnovni šoli Cerkno, je pri svojih učencih zmeraj znal spodbuditi
ter okrepiti tiste notranje vezi med generacijami, ki so sodobne najstnike navedle,
da so si vzeli čas ter se s skicirko podali na hribovske domove svojih starih
staršev, sorodnikov, sosedov… in po enotni metodologiji ob likovni podobi tradicionalnih
domovanj zbrali dragocene podatke, ki bodo v knjigi ostali trajno zapisani ter
ohranjeni za prihodnje generacije. Splet zapletenih življenjskih okoliščin botruje
dejstvu, da se pričujoči drugi del te čudovite knjige; kombinacije likovne umetnosti,
zgodovine ter domoznanstva; rojeva šele polnih deset let po izidu prve, čeprav
so učenci gradivo zbirali v istem časovnem obdobju. A ni zaradi tega nič manj
avtentičen in dragocen.
Poslanstvo zbiranja, ohranjanja ter opisovanja in
promoviranja (tudi mednarodnega) lokalne kulturne dediščine, se na zastavljenih
osnovah likovnega pedagoga Rafaela Terpina na Osnovni šoli Cerkno nadaljuje in
poglablja tako v okviru domačih kot mednarodnih projektov: Oder življenja, Skriti
zaklad, Seme prijateljstva (v sodelovanju s Finsko leta 2002), Pisane barve prijateljstva
(v sodelovanju s Srbijo leta 2003), Multimedijska učilnica (v sodelovanju z Italijo
leta 2005), Imagine… (v sodelovanju z Nizozemsko, Turčijo in Bolgarijo leta 2006/07)
… Založništvo je še vedno pomemben sestavni del tega procesa, a ob njem se poslanstvo
naše kulturne dediščine na široko širi tudi po medmrežju in postaja vse bolj dostopno
Evropi in svetu.
Nikoli pa ne smemo pozabiti, da je najbolj pomembno širiti
to poslanstvo med domačo mladino ter ga skrbno in pazljivo prenašati na prihodnje
generacije domačinov. Dokler bo na široko sprejeto in cenjeno pri nas samih, bomo
obdržali in ohranili svoj dom, svoj narodni izvor in svojo narodno zavest.
Milan
Koželj
