Dom
mojih prednikov, s podnaslovom
Kmečka hiša na Cerkljanskem,
je zbirka raziskovalnih
nalog, nastalih v letih
1995 do 2000 in tudi starejših,
ki so bile po 1995. dopolnjene.
Izdelali so jih učenci
in učenke šestih razredov
Osnovne šole Cerkno pod
mentorskim vodstvom Rafaela
Terpina.
----------------------
Rafael
Terpin:
1998.
mi je prišla v roke sijajna
knjižna izdaja SLOVENIJA
NA VOJAŠKEM ZEMLJEVIDU
1763-1787 (1804). Na Jožefinskem
zemljevidu sem tedaj mogel
skoraj v živo občutiti
življenjski utrip naših
kmečkih krajev pred približno
220 leti. Upravičeno sem
bil ves iz sebe.
Videl sem zarisano, da
je stara pot iz Cerknega
do Želina štirikrat prečkala
Cerknico (danes jo le
enkrat) in da ime Želin
še ni bilo rojeno. Porezen
je bil PURESEN, Otavnik
pa MATAVNIČ. Zakojco so
pisali ZA KOJCA, Cerkno
je zabeleženo v lepem
narečju CIRKNA, Nemci
nad Orehkom so bili NIEMEZ.
Vrisana je stara tovorna
pot skozi Križ v Orehek
in ne kot danes skozi
Jesenico. V Novakih se
nek kraj še danes imenuje
PRI CESTI, le da je izraz
nekdaj pomenil grmovja
otrebljeni svet. In Kladje
sploh še ni obstajalo.
Idrija je bila za devetimi
gorami, a zaradi zdržljivejših
nog za pešce mnogo bolj
dostopna kot danes.
Nobenih cest ni bilo,
po več ali manj groznih
stezah se je le jahalo
in tovorilo na živalskih
hrbtih. Z vozom se je
dalo peljati le po Cerknem,
med šebreljskimi zaselki
in iz Zakojce do Bukovega.
To je bilo vse.
V takih razmerah so morali
biti kmetje samozadostni,
na vsak način so se morali
sami držati pokonci. Od
nikoder ni bilo prav nobene
pomoči. Ostali so le najtrdnejši,
vse drugo je požajbrala
ta stara. Otrok ni manjkalo,
pomenili so predvsem delovno
silo. Sosed je bil najboljši
bližnjik. Bajtarji in
mali kmetje, hlapci in
dekle so opravljali poleg
kmečkega dela še na desetine
obrtnih poklicev, ki jih
danes preprosto ni več.
Saj bo še spomin nanje
zbledel. V primerjavi
z današnjimi generacijami
so bili glede samega življenja
neznansko skromni, gruntarji
in bajtarji. Vsak od njih
je znal dobro opraviti
sto stvari. In hiše, hiše
so gradili sami s svojimi
rokami, z domačim gradivom,
morda z izposojenim gradbenim
mojstrom. To je bil čas,
ko se je vsak omet ponašal
s sledovi človeških rok.
Stavbe so dobesedno zrasle
iz svoje zemlje, bile
so ena sama čista neskončna
lepota. Nobenega tujka
ni bilo na njih. Dihale
so s Poreznom in z Zapoško,
z Lajšami in z Oresovko.
Nemogoče si je želeti,
da bi tudi mi v meso in
kri začutili tisto pristnost,
ostala je pač tam, kjer
nas ni bilo. Nobenih starih
časov nam ni treba objokovati.
Obžalujemo pa lahko, če
nam danes ni dano videti
drobcev starega stavbarstva,
ki so se nekako pretolkli
skozi čas in pomenijo
zlata vredno slutnjo o
minulem. Vredno je vedeti,
vredno se je poučiti.
Tudi zato smo s cerkljanskimi
šestošolci spravili skupaj
še drugo knjigo DOM MOJIH
PREDNIKOV. Kup razlogov
je, zakaj so bile nekdanje
vasi slogovno čiste in
so imele vsaka svojo na
prvi pogled določljivo
dušo - danes pa brez konca
slovenskih krajev (tudi
naših) tuli v isti rog.
Ni treba, da ob branju
otroških prispevkov razmišljamo
le o slabem. Ne razpredajmo
o pomanjkljivem šestošolskem
jeziku, o vprašljivih
podatkih, o izpuščenem
ali o zamolčanem, ne,
bodimo trezni in razmislimo
tudi o pomoči, ki smo
jo odrasli nudili svojemu
podmladku. Vse te naloge
seveda brez pomoči staršev,
starih staršev, sorodnikov,
sosedov ali sovaščanov
sploh ne bi nastale. Zato
se na tem mestu iz srca
zahvaljujemo vsem razpoloženim
zimskim pripovedovalcem,
še živim in pokojnim.
Pomislimo, koliko vrednega
smo s skupnimi močmi spravili
skupaj! Mislim, da se
je splačalo.
Povejmo
še naslednje:
Raziskave so bile od začetka
povezane z učnim načrtom
za likovno vzgojo v šestem
razredu osnovne šole:
Slovenska kmečka hiša,
likovno področje: Prostorsko
oblikovanje. Šlo je za
spoznavanje slovenske
in še posebej alpske hiše,
za vednost o poslopjih
in njihovi namembnosti
(hiša, bajta, hlev, kozolec,
pajštva, klet, mlin),
za zunanjščino in notranjščino
kmečkih stavb, za pošten
in kulturen odnos do domačih
ostalin stare arhitekture.
Izpeljane naloge sestavljajo
tudi tlorisi, kopije starih
dokumentov in fotografije.
V knjigi te stvari niso
objavljene, motile bi
enotnost celote.
Zadnja leta so raziskovalci
prinašali v šolo vse več
fotografij in vse manj
risb. Črtne risbe, primerne
za objavo v knjigi, smo
kasneje z združenimi močmi
po fotografijah izdelovali
pri rednih urah. V izdelkih
se tako more čutiti naprezanje
vseh boljših risarjev
v oddelku. Tudi njihov
učitelj je imel prste
vmes.
S pretežno zimskim delom
smo začeli 1984., zaključili
smo v šolskem letu 1999/2000.
Dejal bi, da nam je skoraj
zmanjkalo dela. V 748
nalogah smo bolj ali manj
uspešno obdelali 748 domovanj
na Cerkljanskem in drugod.
Ne vem, če bi se v današnjih
časih mobijev in računalnikov
še dalo izpeljati tak
projekt. Prvobitni kmečki
časi so se le nekam odmaknili.
Današnji kmečki človek
je mnogo bolj izobražen,
razgledan in kulturen,
marsikdaj se zna z veliko
ljubeznijo ozreti na delo
svojih prednikov. Hvala
bogu, da je tako. Vendar
je preveč zamujenega.
S cerkljanskimi šestošolci
nismo prav veliko zamudili.
Zadovoljni smo lahko s
svojim delom. Druge knjige
, ki je vsebinsko zanesljivo
bogatejša, smo veseli
vsaj toliko kot prve.
Morda še bolj!
Prav od srca se zahvaljujemo
vsem, ki so nam pri izdaji
druge knjige pomagali,
še posebej v.d. ravnatelja,
gospodu Milanu Koželju.
Rafko
Terpin
8.1.2008
---------------------------------
Milan
Koželj:
DOM
NAŠE NARODNE ZAVESTI
Zmeraj
je začetek. Tam nekje,
kjer je toplo. In kjer
je varno. Kjer je mama.
In kjer je oče… in kjer
so vsi ostali najbližji.
Kot plamen toplote, ki
te spremlja skozi življenje.
Kot varen privez, ki bo
prestregel vrtoglavi padec
v globino, kadar bo preveč
strma, preveč spolzka
…
Dom. Za rastlino sta dom
zemlja in sonce… za žival
drevo, jama, gnezdo, nebo,
reka, morje…
Hiša. Človeško prebivališče
desetletij, stoletij.
Zatočišče pred ujmami
in nasilnimi vdori, zavetje
pred negotovim zunanjim
svetom. Za pogovore, ki
jih ne pozna nihče drug,
za neizmerno notranjo
srečo, za skrivnostna
šepetanja in sanjarjenja,
za ljubezen…
Tudi pot v svet je varnejša
in bolj gotova, če je
domača hiša trdna, prijazna
in napolnjena s toplimi
spomini. Vedno čaka nate
tam nekje, na tistem znanem
ljubem mestu, zvesta in
večna. Tudi kadar ji domačini
odrečemo zvestobo ter
jo prepustimo zobu časa,
bo v našem spominu, v
naših srcih… hiša zmeraj
ostala topel dom …
DOM MOJIH PREDNIKOV je
zbirka pričevanj o domovanjih,
o hišah. Tistih davnih,
starinskih, kmečkih. Njena
govorica pripoveduje o
Cerkljanski, Bevkovem
svetu čudovitih grap,
holmov, senožeti, hribovskih
domačij… Po njih so razpredeni
domovi učencev, ki obiskujejo
našo šolo, Osnovno šolo
Cerkno. Mnogi od njih
so si našli domove v novih
sodobnih hišah, nekateri
tudi v stanovanjskih naseljih
in blokih v središču Cerknega.
A skoraj ga ni med njimi,
katerega predniki niso
okusili domovanja hribovske
kmetije ali stoletne vaške
stavbe.
Naš znani likovni pedagog
Rafael Terpin, dolgoletni
učitelj na Osnovni šoli
Cerkno, je pri svojih
učencih zmeraj znal spodbuditi
ter okrepiti tiste notranje
vezi med generacijami,
ki so sodobne najstnike
navedle, da so si vzeli
čas ter se s skicirko
podali na hribovske domove
svojih starih staršev,
sorodnikov, sosedov… in
po enotni metodologiji
ob likovni podobi tradicionalnih
domovanj zbrali dragocene
podatke, ki bodo v knjigi
ostali trajno zapisani
ter ohranjeni za prihodnje
generacije. Splet zapletenih
življenjskih okoliščin
botruje dejstvu, da se
pričujoči drugi del te
čudovite knjige; kombinacije
likovne umetnosti, zgodovine
ter domoznanstva; rojeva
šele polnih deset let
po izidu prve, čeprav
so učenci gradivo zbirali
v istem časovnem obdobju.
A ni zaradi tega nič manj
avtentičen in dragocen.
Poslanstvo zbiranja, ohranjanja
ter opisovanja in promoviranja
(tudi mednarodnega) lokalne
kulturne dediščine, se
na zastavljenih osnovah
likovnega pedagoga Rafaela
Terpina na Osnovni šoli
Cerkno nadaljuje in poglablja
tako v okviru domačih
kot mednarodnih projektov:
Oder življenja, Skriti
zaklad, Seme prijateljstva
(v sodelovanju s Finsko
leta 2002), Pisane barve
prijateljstva (v sodelovanju
s Srbijo leta 2003), Multimedijska
učilnica (v sodelovanju
z Italijo leta 2005),
Imagine… (v sodelovanju
z Nizozemsko, Turčijo
in Bolgarijo leta 2006/07)
… Založništvo je še vedno
pomemben sestavni del
tega procesa, a ob njem
se poslanstvo naše kulturne
dediščine na široko širi
tudi po medmrežju in postaja
vse bolj dostopno Evropi
in svetu.
Nikoli pa ne smemo pozabiti,
da je najbolj pomembno
širiti to poslanstvo med
domačo mladino ter ga
skrbno in pazljivo prenašati
na prihodnje generacije
domačinov. Dokler bo na
široko sprejeto in cenjeno
pri nas samih, bomo obdržali
in ohranili svoj dom,
svoj narodni izvor in
svojo narodno zavest.
Milan
Koželj
