V drugi polovici 16. stoletja v zvezi s prodirajočim protestantizmom so v Idriji ustanovili šolo z učiteljem, ki so mu rudarji dajali plačo. Čeprav je ta šola imela status zasebne šole, je katoliški deželni knez odobril rudarjem letni dodatek 20 goldinarjev za vzdrževanje učitelja. Prvi znani učitelj je leta 1579 poleg poučevanja, pomagal rudarjem pri pisanju prošenj in raznih pritožb. Ti prvi skromni začetki poučevanja so se nadalje-vali po prehodu protestantske šole v katoliško z enim učiteljem do ustanovitve glavne šole leta 1778 s tremi učitelji.
Idrijska glavna šola je v svojem razvoju dosegala izjemne uspehe ne samo številčno - saj je ob odprtju imela okoli 250 učencev - ampak tudi po dobrem učnem kadru. Širila se je vse do leta 1914, ko je njen razvoj dosegel višek s petrazredno deško osnovno šolo s štirimi vzporednicami in osemrazredno dekliško osnovno šolo s tremi vzporednicami. Idrijčani so poleg osnovnošolske izo-brazbe želeli dati svojim otrokom možnost višje izobrazbe. Že leta 1716 so zaprosili za dva gimnazijska razreda, kar pa žal ni bilo uresničeno. Niso odnehali in so se bojevali vse do leta 1901, ko so odprli prvo slovensko realko.
Rudnik se je razvijal in maloštevilni rudniški strokovnjaki so pri svojem delu pogrešali tehnično usposobljen kader. Ustanovili so leta 1728 prvo poklicno tehnično zemljemersko šolo in leta 1763 kemijsko in metalurško šolo, ki sta dali tehnično izobražen kader.
Ko Idrijčani niso uspeli z ustanovitvijo dveh gimnazijskih razredov so leta 1852 dobili enoletno preparandijo (pedagoški tečaj), ki je dala številnim dečkom poklic trivialnega učitelja na podeželski šoli.
Rudnik je pri vzdrževanju in svojem delu potreboval veliko lesa. Gozdove pa je bilo potrebno čuvati, vzdrževati in ohranjati. V ta namen so ustanovili gozdarsko šolo leta 1892, ki je bila predvsem namenjena gojencem s Kranjske in Primorske, toda kljub temu zasledimo razmeroma veliko gojencev tudi iz drugih delov monarhije.
Idrijčani pa niso poskrbeli samo za vzgojo in izobraževanje dečkov ampak tudi deklet. Že leta 1779 so ustanovili dekliško industrijsko šolo, ki je dekletom dala pouk v ženskih ročnih delih. Poleg te šole so leta 1876 ustanovili čipkarsko šolo, strokovno šolo za klekljanje. Gospodinjska šola, ustanovljena leta 1908, je dekletom dala možnost poleg pouka ročnih spretnosti tudi znanje opravljanja gospodinjskih del. Z gospodinjsko šolo je v tem letu povezan otroški vrtec, ki nikakor ni mogel zaživeti, razen nekaj let prej.
V Idriji se je konec 19. in v začetku 20. stoletja začela hitreje razvijati obrt in odpirati nove trgovine. Potreba po izobraženih obrtnikih in trgovcih je zahtevala ustanovitev obrtno-trgovsko nadaljevalne šole leta 1904. Poprejšnje znanje vajencev, ki so ga dobili na nedeljski ponavljalni šoli, nikakor ni več zadoščalo. Za vse te številne šole in šolske dejavnosti so morali priskrbeti prostore in opremo. Tu so bili dolgoletni boj od lastnih skromnih prostorov do najemnih, razstresenih po Idriji vse do leta 1876 zgrajene najlepše in za tedanji čas najmo-dernejše šolske stavbe na Kranjskem, kjer so vse šole dobile primerne prostore.
Idrijčani so bili navdušeni za vsak nasvet in vsako novo šolo, ki so jo ustanovili, so tudi sprejeli in podpirali. Učenci teh številnih šolskih ustanov niso bili samo domačini, ampak učenci iz ožje in širše okolice. In te učence je bilo potrebno sprejeti in zanje poskrbeti primerno stanovanje. Država in dežela ni doslej odpirala internatov in dijaških domov. Tako so učenci stanovali pri dijaških gospodinjah, ki so bile širom znane kot dobre skrbnice vredne zaupanja in so jim nudile drugi dom, nadzorovali pa so jih učitelji.
Za vse te šole je bil potreben dober učni kader, katerega na idrijskih šolah ni primanjkovalo. Prav ta kader z velikimi obveznostmi je bil upravičen do poštenega plačila za svoje delo, ki ni bilo vedno pravično in pošteno razdeljeno. Učitelji so se začeli združevati v strokovna društva in učiteljske organizacije, kjer so lahko povedali svoje mnenje in svoje zahteve, ki pa so žal le malo zalegle.
Vso to bogato razvejano šolsko dejavnost je zavrla prva svetovna vojna. Z okupacijo Slovenskega Primorja leta 1918 in priključitvijo k Julijski Krajini, se je začelo potujčevanje idrijskih učencev, zlasti še z uvedbo Gentilejeve šolske reforme leta 1923, ki je iz šol pregnala slovenski jezik in slovenske učitelje. To je trajalo vse do kapitulacije Italije septembra 1943, ko so Idrijo zapustili Italijani. Za njimi so zasedli Idrijo Nemci in jo aprila 1945 zapustili.
Zavedam se, da dolgoletno zbiranje in raziskovanje gradiva za zgodovino idrijskega šolstva še ni popolno, saj bi vsaka šola zase potrebovala svojo monografijo in samostojno predstavitev.
Delo o Zgodovini idrijskega šolstva do leta 1945 je obdelano po dostopnih arhivskih virih Arhiva Republike Slovenije, Zgodovinskega arhiva - enota v Idriji, ki vključuje Rudniški Arhiv Bericht-Resolution 1763-1769, Schul und Mildesachen fasc XIII, Nadškofijskem arhivu v Ljubljani, Zasebnemu arhivu uršulink v Ljubljani, Slovenskemu šolskemu muzeju v Ljubljani, letnih poročilih idrijske osnovne šole od prvega znanega vabila na javno skušnjo leta 1780 in številnih strokovnih delih.
Delo bi bilo popolnejše, če bi uporabila tudi vire iz graških in dunajskih arhivov, kjer je mnogo dokumentov o šolstvu med rudniškim arhivom, ki je podpiral in vzdrževal šole in njihov razvoj. Da veliko dokumentov tudi ni bilo mogoče najti, da so bili v preteklih stoletijh uničeni navaja tudi idrijski dekan monsg. Mihael Arko v svoji knjigi Zgodovina Idrije, kjer je v uvodu zapisal: ”Kmalu potem ko sem jaz končal, so vse listine kot nepotrebno navlako - balast - spravili v zaboje in trpežni papir prodali trgovcem, da so zavijali vanj kakav, moko, sir...” Toda kljub večkratnemu uničenju so še toliko ohranjeni dokumenti, ki pričajo o bogati zgodovini razvoja šolstva v Idriji.
Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali z gradivom in nasveti. Posebno zahvalo sem dolžna prof. dr. Mariji Verbič, ki mi je posredovala podatke o prvih začetkih šolanja idrijskih otrok, pokojnemu prof. dr. Vladu Schmidtu, ki me je bodril, spremljal in spodbujal, ker je menil, da je prav idrijsko šolstvo zgled, kako so rudarji v preteklosti skrbeli za izobraževanje in vzgojo svojih otrok.
Hvala kolegom vseh navedenih ustanov, še prav posebno kolegom in kolegicam Slovenskega šolskega muzeja za pomoč in podporo. Hvala akademiku univ. prof. dr. Vasiliju Meliku in doc. dr. Andreju Vovku za strokovno oceno.
Hvala Založbi Bogataj Idrija, ki je v svoj program uvrstila natis knjige. Koliko je monografija o Zgodovini idrijskega šolstva do leta 1945 uspela, pa bodo ocenili in presodili bralci.
Slavica Pavlič