Modra srebrina

Ko te doleti spoznanje,
da spet lahko postaneš mlad,
da spet v nekomu najdeš svoj zaklad,
da v najlepših letih doživiš pomlad,

Modrosti zrela leta
ti nudijo drugačen ključ,
razum in spoštovanje sta drugače vzeta
in ljubezni bolj previdno vžigaš luč.

Praznik zaljubljenih na koledarju,
šopek trobentic v modri vazi,
novo hrepenenje v pomladi,
takrat trenutek sreče se v srce priplazi.

To ni prizor zaljubljenih,
le spoštovanje je ljubezni,
zrelega spoznanja in spomina,
takrat, ko odene modra te srebrina.

Moj svet

Trate mi pustite moje,
ki so prepolne mehkih rož,
da si telo spočijem svoje,
na njih, ko mi narava vzame moč!

Mi pustite tisto noč,
da me mehkó pokrije,
kot ljubimec me pod sabo skrije,
srebrno mesečino vame zlije!

Pustite mi tiste sanje,
da se včasih skrijem vanje,
da ne bom rabila drugega zdravila,
ko bo v sámost pot zavila!

Oblake mi pustite, da nanje se podpišem,
da še naprej gradove nanje zidam,
v njih si rane, stare brazgotine brišem
in tam si novo mavrico narišem!

Mi pustite moje pesmi,
da življenje vanje dahnem,
posujem s cvetjem vse grenkosti,
dókler kot studenec ne presahnem!

Poti pustite, ki so mi usojene,
da urežem vanje novih si sledi,
saj zdaj položne so, uhojene,
na njih korak več ne trpi!

Ko utonem v pesem

Zdaj v druge zrem oči,
bolj nežne, bolj sijoče,
iz njih ne gledajo laži,
so bolj igrive bolj pojoče.

V druge segam zdaj dlani,
bolj tople, bolj sijoče,
bolj nežne in objemajoče,
v njih trdota oveni.

V še bolj nežen stisnem se objem,
nič več ni treba zanj prositi.
Kot kokon počutim se v njem,
od njega zdaj ni treba mi oditi.

Ljubezni več ni treba mi prositi,
čisto sama je prišla,
prej le po kapljicah sem jo užila,
zdaj vedno več se mi je da.

Nikogar ob dotiku srh ne spreleti,
nobeden več od mene ne beži,
ne skriva se pred mano v laži,
nobeden po svobodi ne hlepi.

________________________________

Pesniška zbirka Modra srebrina je prvenec pesnice Ane Balantič. Ana Balantič se je rodila 28. julija 1946 v knapovski družini v Idriji. Njeno otroštvo je bilo lepo in srečno, ljubezen do poezije pa jo je spremljala že od detinjstva, saj je veliko ljubezen do te literarne zvrsti gojil tudi njen oče. Njegova nenadna smrt je bila za družino hud udarec. Ana Balantič pravi, da se je ob izgubi očeta zaprla vase in da je pesniški plamen, ki ga je prej čutila v sebi, zamrl in se pokril s pepelom. Čeprav Ana priznava, da je pisala že v mladosti, se je s poezijo resneje začela ukvarjati po letu 1999, sprva naskrivaj, kasneje je dala svojo poezijo tudi že komu prebrati. Liste s svojo poezijo je tiskala na tiskalniku in jih vezala v lične mape. Prvič se je s svojo poezijo predstavila v Mestni knjižnici in čitalnici Idrija 19. decembra 2002, nato pa še 21. oktobra 2003 prav tako v knjižnici na srečanju ljubiteljskih ustvarjalcev Idrijske in Cerkljanske. Od leta 2004 je Ana Balantič članica Literarnega društva Zeleni oblaki, ki nosi ime po pesniški zbirki pokojnega Andreja Žigona in deluje na območju občine Logatec. Redno in uspešno sodeluje na natečajih revije Mentor, na literarnih večerih v knjižnici v Idriji in na Zreškem Pohorju v Skomarju.
Pričujoča pesniška zbirka kaže na zrel in izklesan odnos pesnice do te zahtevne literarne zvrsti. Čeprav je poezija mlada, nova pa ob branju bralec začuti, da za njo stoji zrela osebnost, ki je skusila življenje in ima tenkočuten odnos do slovenske pisane besede, osebnost, ki je vrelec vsega tistega, kar je leta in leta zadrževala v sebi.

Anica Božič