| Avtor: | Marko Smole |
| Knjiga: | Hrast sem in breza v srcu |
| Podatki o knjigi: | 72
strani trda vezava, 120 x 210 mm |
| Cena: | 10,35 EUR |
| Zbirki
na pot:
|
Zbirka
pesmi "Hrast sem in breza v srcu" je izbor šestdesetih osebno izpovednih
pesmi, ki so ugledale knjižne police kot avtorjev prvenec. Ko prebiramo
pričujočo zbirko, se ne moremo otresti občutka, da so pesmi nastajale
v daljšem časovnem obdobju in reflektirajo mnoga čustvena stanja, čeprav
je vodilna tematika avtorjeve poezije bolečina ljubezni. V pesmih je razpoznaven avtorjev strah pred bolečino ob morebitni izgubi ljubljene osebe, ki jo že postavlja v pretekli čas, hkrati pa do nje goji močno in iskreno čustvo kljub verzom, "usoda kruta ljubezni moji svečo je prižgala" ali "spominu tvoje bele kože, zalivam krizanteme rože". V pesniški zbirki Hrast sem in breza v srcu, se pesnik poigrava s tradicionalno zasnovo verza in moderno nerimano povedno poezijo. V prvem, tradicionalnem pristopu je moč zaslediti v njegovem izražanju močno zaledje Prešernovega vpliva, tako v oblikovnem kot vsebinskem pristopu. Trdimo lahko, da je bil Prešeren avtorjev dober vzornik in učitelj, saj v pesmih Harfa, Konec ali Mladost, nadgrajuje vzornikovo Slovo od mladosti, predvsem s slutnjo minulega, saj je po njunem mnenju vse lepo v življenju zapisano mladosti, zato se poslužuje izrazov, ki jih slovenska literarna zgodovina že pozna ravno iz Prešernovega časa - Prekleta mladost, Goljufiva ljubezen ali Bistra smrt. Kljub vsemu pa pričujočo pesniško zbirko lahko ožigosamo kot ljubezensko, saj skozi vse pesmi avtor tke rdečo nit ljubezni. Pesnik se poigrava z ljubeznijo v sedanjiku - kot živo čustvo, v pretekliku - kot minulo ljubezen in v prihodnjiku, kot svetel up, ponovno rojstvo in ustajenje intimne ljubezni, ki se ni nikoli razblinila, temveč se je le potuhnila in čaka primeren trenutek, da se pojavi. Avtorju se takrat zapiše stavek: "samota nežno spi na moji rami, še vedno tebe išče", ali "prepustim se utopiti solzam sreče". Naslednji sklop pesmi tvorijo negovorne pesmi, ki so praviloma kratke in sporočilno zgoščene - Mir, Slovo, Dom, Poljub. Te pesmi izražajo trenutno čustveno stanje umetnika, ki se hoče z iskrico oddolžiti danemu trenutku za njegov navdih, sama pesem pa postane medij, s katerim pesnik to čustvo prelevi v izpoved in posledično v počutje bralca. Za dosego tega, specifičnega cilja uporablja lažje stavčne zveze, vendar sporočilno razkošne in vsebinsko dorečene, razumljive najširšemu krogu bralcev, kar ne moremo trditi za peti sklop pesmi z naslovi Agonija, Okamenele sanje, Kotanja ali Luč. Groteskno pojmovanje smrti nas preseneti in postavi v nelagoden položaj nasproti avtorju, ki za stopnjevanje slutnje smrti uporablja mile besedne povezave in se ne poslužuje nasilnih metod predstavitve in opevanja minljivosti. Kljub vsemu pa so tako vsebinsko kot oblikovno teže razumljive, saj se spogledujejo z moderno inspirativno poezijo večpomenskosti, kjer kombinacija nerimanih besednih zvez pri bralcu sproži mešane občutke in teže razpoznavno sporočilnost. Ta se skristalizira, ko pesniško zbirko preberemo večkrat, ko se z njo poistovetimo in avtorjevo izpoved projeciramo na lastno izkušnjo. Takrat se nam pesimistično pojmovanje osnovnih življenjskih principov prelevi v svoje nasprotje tako, da ohrani v vsaki groteski kanček upanja. V posameznih pesmih, kakor tudi v celostnem vtisu, ki ga zbirka pusti v našem čustvovanju vedno znova odkrivamo vsebinsko povezavo različnih oblikovnih pristopov, do zaokrožene in domišljene celote, ki se v bralcu, ko odloži knjigo, odraža kot notranji nemir, s čimer je avtor dosegel svoj cilj. Grotesko pesimizma, ki na prvi pogled preplavlja knjigo, pesnik odpravi svetlimi optimističnimi pesmimi kot so: "Dan, ko te pogrešam, Noč, Opoj", ki jih s prefinjenim občutkom umesti v zbirko, da se znebi prizvoka mračnjaštva, smrti in samopomilovanja. V kontekstu celotne zbirke te pesmi izstopajo kot nosilke optimizma in nam avtorja predstavijo v sveži preobleki zaljubljenega mladeniča prešernega srca. Ne ukvarja se več s preteklostjo in zloglasno slutnjo smtri, temveč ga preveva nova življenjska moč in zagon, kot pravi v pesmi "posije up, življenje mi prijazno stisne dlan". Brez te pesmi bi zbirka izgubila svojo sporočilnost, ki je kljub svojim težkim besedam, kot so smrt, konec, grob,... vesela in optimistična. Avtor je ravno z zaokroženjem celostnega sporočila dokazal svojo intimno in umetniško zrelost in se s pričujočo pesniško zbirko postavlja v bok uveljavljenim sodobnikom. |
