| Avtor: | Franc Jaklič |
| Knjiga: | Ob srebrnem studencu |
| Ilustracije in oblikovanje: | Rudi Skočir |
| Podatki o knjigi: | trda vezava, 210 x 260 mm |
| Cena: | 8,71 EUR |
| Iz
vsebine:
|
Bilo
je pred sv. Jakobom ob koncu 15. stoletja, ko so na pustoti, ki je bila
v globoki dolini pod Górami, pripravljali tovore, da gredo ž njimi na
semenj v škofovsko mesto Loko. Takrat je bil na pustoti gospodar Mohor
Alojna, čigar predniki so bili pribežali že pred leti iz nekoh rovt pod
Blegašem in se skrili v samotno dolino ob Idrijci. Tam so si na ravnici
blizu ondi, kjer se Nikova izliva v Idrijco, postavili skromno bajto.
Več let je pela sekira in je kopala rovnica, da so svet tam očedili drevja
in grmovja in so mogli sejati žito in repo za hrano, lan za obleko in
je imela živina pašo. Družina se je bavila z izdelovanjem lesene posode,
zakaj pripravnega lesa je imela v izobilju prav okrog samotnega doma,
in je spečavala izdelke v kraje onkraj gora, kjer ni toliko lesa in se
ljudje ne utegnejo ukvarjati z izdelovanjem posode. Gospodar je s trticami povezaval posodo v tovor, družina mu je pomagala. Znašali so izdelano posodo in jo postavljali okrog očeta, ki je delal in ukazoval sinovom, kako naj vežejo, da bo trdno in prav. Ko so bile deže, brente in bariglice povezane, so prišli škafi na vrsto. Gospodar sam je prejšnji dan ogledoval posodo, da bi opazil pomankljivosti in jih popravil, da bi se kupovalci ne izpodtikali in ne grajali njegove posode in pritiskali pri ceni. Tedaj je opazil, da posamezni škafi precej režijo, in zato jih je nesel k studencu, ki je blizu tam prihajal iz hriba, da bi jih zamočil. En škaf je pustil kar pod žlebom, ki je bil nov in svež, šele pred par dnevi napravljen. Sam gospodar ga je bil izdolbel, ker je bil stari žleb že ves trhel in naluknjan, da se je voda gubila. Zdaj, ko je nakladal škafe na voz, se je spomnil na škaf pod žlebom in ga velel prinesti. Mlajši sin, ki je stekel ponj, se je pa oglasil: "Škafa ne morem vzdigniti." "Kako si zanič!" so se mu rogali drugi. "Nagni ga, da se bo voda izlila." "Tudi nagniti ga ne morem." "O svetem Jakobu smo! Škaf ni primrznil! Zagrabi zares!" Pa tudi zares ni šlo, da so se mu še bolj posmehovali, in tedaj je ves osramočen vzkliknil: "Pa je nekaj v škafu!" Vzbudil je radovednost, da so šli gledat čudno stvar, ki obtežuje škaf. Ali je škratelj z gore? Kaka coprnica, ki brani vodo? Vranč, ki nagaja? Na dnu škafa je ležala belo - sivkasta stvar, ki se je medlo lesketala........ |
