Nekoč nekje, za devetimi gorami, za devetimi vodami... pripovedujejo pravljice in nam plemenitijo sivo vsakdanjost s svojevrstnim, čisto posebim umišljenim svetom.
Literarna teorija nas tudi sicer uči, da pisateljevanje ni nič drugega kot ustvarjanje umišljenega sveta, ki nam ga umetnik ponudi kot plemenito naslado, kamor se lahko bralec poglobi iščoč izkušenj in občutkov, za katere je sicer v svojem vsakdanjiku prikrajšan.
Sila, ki človeka ure in ure, dneve in dneve pa tudi dlje časa priklene k knjigi, je še zmeraj tako neznana in neraziskana kot človeška misel, nedostopna oceanska globina ali neskončna točka vesolja. Pa vendar o koristnih in blagodejnih učinkih širjenja leposlovja med ljudmi, posebno med otroki, obstajajo trdni in oprijemljivi praktični dokazi. Z opismenjevanjem so postali ti učinki domala nujna domena sodobnega civilizacijskega vsakdana, z razvojem številnih modernih medijev pa se skokovito umikajo novim, sodobnejšim, morda tudi škodljivim in kvarnejšim.
Mar v tej množici umišljenih svetov potemtakem ni več prostora za tista lepa stara otroška zavetja za devetimi gorami in za devetimi vodami?
Težko verjetno. Ti svetovi so namreč v nasprotju z onimi modernimi, tehničnimi še zmeraj najtesneje povezani s pristnimi medčloveškimi stiki in odnosi, četudi so pravljice izmišljene in v njih nastopajo čudežna bitja. 
Ivanka Čadež nam v svojih izvirnih pravljicah za otroke vseh starosti ponuja nekaj posebnega, pravljičnega na nekako vsakdanji način. Morda njene pravljice še najbolj spominjajo na živi svet predmetov Hansa Kristjana Andersena, na tiste njegove manj znane zgodbe, ki nam v personifikaciji različnih predmetov slikajo najbolj skrite kotičke občutljive človeške duše.
Vzemimo za primer Ivankin ROŽNATI GUMBEK, to živo, občutljivo bitje, z globoko ljubeznijo navezano na svojo malo lastnico Ančko. Pisateljica ga spremlja skozi naključen potek čisto verjetnih, na prvi pogled vsakdanjih dogodkov, ki pa skozi gumbkove počlovečene oči na nov, poseben način osmislijo svet. Kajti umetnost življenja ni v tem, da ga ves čas silimo na lastno kopito, temveč v tem, da ga znamo sprejemati in spoštovati s čimbolj različnimi merili. Pa četudi z za nas na prvi pogled nedostopnimi občutki gumbka, ki se je izgubil z Ančkinega otroškega plaščka. Nedostopnimi za človeka z okrnelo domišljijo in izpuhtelimi čustvi. Prav gotovo pa se gumbkovo modrovanje ne bo zdelo nenavadno otrokom. Kot izkušen in občutljiv književni ustvarjalec je namreč Ivanka Čadež spoznala, da mora za gradivom svojih otroških pravljic pobrskati po njihovih občutkih in razmišljanjih. Prav rada na primer prizna, da jo je k pisanju kratke uvodne pravljice DLAN navedla mala nečakinja z risbico roke, na kateri so prsti upodobljeni kot možici.
Tudi PETELINČEK IZ INKUBATORJA nam ponuja svojevrstno poosebitev, tokrat iz sveta dvoriščne perjadi. Še posebej zanimiva in poučna bo za mestnega bralca. Ta namreč ne loči posebne razlike med ponosnim dvoriščnim petelinom, ki ljubosumno bedi nad svojo pernato družino in ubogo paro, vzrejeno pri umetni svetlobi, ki je prikrajšana še celo za prepoznavanje najosnovnejših življenjskih zakonitosti. 
čisto posebno, abstraktno poosebitev pa pomeni Ivankin ČAKALČEK, ki mogoče še najbolj od vseh njenih pravljic odslikuje pisateljičino globoko razumevanje enega najbolj bolečih in nevarnih nesoglasij sodobnega sveta - neustrezno izrabo prostega časa. Čadeževa nam skozi simboličen lik namišljenega Čakalčka, skozi usta Janeza, Katarine in Ines, pa tudi skozi murenčkovo pesem nevsiljivo sporoča, kako slabo in za otroke neprimerno je ta današnji svet urejen.
Prav podobno sporočilo še nekoliko bolj neposredno razberemo iz zgodbe, ki pripoveduje kako NACEK GRE PO SONČEK. Otrok se zaradi osamljenosti ob prezaposlenih starših sicer sam ne počuti ogroženega in odrinjenega. Pisateljica namreč slika otroško stisko skozi Nackovo spontano potrebo po svetlobi, toploti in domačnosti, ki jo Nacek brez zanj občutnih stresnih situacij udejani v begu k starim staršem na kmetijo. S tem je Ivanka Čadež dokazala, da se je z natančnim posluhom za velike težave majhnih ljudi razvila tudi v dobro poznavalko otroške psihe. Prav v pravljici o Nacku se je mojstrsko izognila pretirano čustvenim skrajnostim otroške stiske in žalostni konflikt, ne da bi s tem zmanjšala njegovo težo, razrešila na najboljši možni način, skozi nevsiljeno razkrinkanje slabosti družine v pristnem domačem okolju.
Etnološko in kronološko pa nosi prav gotovo pomembno težo pravljica MONIKA IN ČIPKE. Etnološko zato, ker med vrstice Ivankinega pravljičnega sveta nežno preplete to belo literarno prejo, tako značilno za življenje naših globeli in grap. Kronološko zato, ker nosi pravljica v sebi vso težo ekonomskega in socialnega pomena izdelovanja čipk v nekdanjih časih. Tudi v njej silita v ospredje spontana otroška dobrota in neomajna materinska ljubezen. To je edina od Ivankinih pravljic, v kateri se pojavi že znano, bajeslovno pravljično bitje - škrat. Vendar mu pisateljica kot nalašč ne priznava prave pravljične teže, saj 
rešitve zapleta ne prepušča njemu, temveč kar glavni junakinji, petletni Moniki.
Nekje na začetku sem zapisal, da so Pravljice Ivanke Čadež primerno branje za otroke vseh starosti. Gotovo bodo všeč tako najmlajšim knjigoznalcem, ki še radi prisluhnejo maminemu branju, kot tistim prizadevnim brskačem po knjižnih policah, ki že drgnejo šolske klopi v nižjih razredih. Tudi odrasel bralec, posebno tisti iz vrst dosedanjih ljubiteljev del Ivanke Čadež, bo prav tako rad segel po njenih Pravljicah. Vsakdo bo lahko našel v njih zase kaj prijetnega in koristnega, pravljice same pa bodo med bralci živele in dihale na poseben način ter Cerkljansko plemenitile še z enim, doslej na tem področju še neodkritim delčkom besedne umetnosti.
                                                                                 prof. Milan Koželj