| Avtor: | Dragica Krapež |
| Knjiga: | Na
robu Razgibana kronika mogočne hribovske domačije |
| Podatki o knjigi: | 160
strani Mehka vezava, 14 x 20 cm |
| Cena: | 9,24 EUR |
| Iz
vsebine:
|
U
R Š K A Cerkev na Slemenu je bila nabito polna. Na "Santano", kakor so domačini imenovali praznik Svete Ane, so se že od ranega jutra zbirali romarji iz bljižnjih in daljnih vasi. Kramarji so postavili stojnice, med katerimi so se po veliki maši podili otroci in poželjivo ogledovali razstavljeno kramo. Dekleta so občudovala svilene rute in marsikatera se je skrivaj ozirala za svojim fantom, kdaj bo kupil veliko lectovo srce in težko čakala noči, da ga ji prinese pod okno. Matere so se zaskrbljeno ozirale za odraščajočomi hčerami, gospodarji pa so se možato pogovarjali pod lipo. Urška je stopila iz cerkve in odšla med grobove. Na materinega je položila šopek cvetja in prižgala svečo, potem pa zavila med stojnice. "Kaj mi boš lepega kupila?" jo je pod lipo ustavil Tine, Robarjev hlapec in prijel dekle čez pas. "Palico lahko v vsakem grmu odlomim, drugega ti pa treba ni!" je odvrnila in se otresla vsiljivca. Drugi fantje so se glasno zasmejali, Tine pa je užaljeno odšel v gostilno. Naročil je kozarec vina in sedel k prazni mizi. K njemu je prisedel Kovačev Anže in pripomnil: "Ti pa kar sam?" "Bolje sam, kot v slabi družbi," ga je zavrnil Tine "Nikar se ne jezi name! Jaz nisem kriv. če te Urška ne mara!" "Bomo videli ali me bo marala ali ne! Moja bo in nikogar drugega!" je Tine s pestjo pribil ob mizo, da je kozarec kar poskočil. Urška mu je bila všeč že od prvega dne, ko je prišla k Robarju. Očeta ni poznala, mati pa ji je umrla, ko ji je bilo komaj petnajst let. Robarici Ani, ki je bila v daljnem sorodstvu z njeno materjo, se je deklič zasmilil in pregovorila je moža Filipa, da so jo vzeli kot malo deklo. Kmalu so vsi vzljubili lepo plavolaso dekle, saj je bila pridna kot mravlja. Poleg Tineta, hlapca, je bil pri Robarju še nekdo ki mu je bila Urška vseč. To je bil Janez, edini Filipov sin, poleg dveh hčera. Že dve leti sta se imela rada, a sta svojo ljubezen skrbno skrivala, posebno pred Robarjem. Urška se je Tineta bala, saj mu je v očeh gorel čuden ogenj, ki jo je navdajal z strahom in studom. Spočetka jo je zalezoval skrivaj, kmalu pa je začel očitno nadlegovati lepo dekle. Nekoč jo je zalotil na skednju. Nič hudega sluteč je pretresala slamo, ko so jo naenkrat zgrabile Tinetove lopataste roke. Še predno se je dobro zavedela, jo je že pahnil na tla. Hotela mu je ubežati, a je bila prešibka. Počutila se je kot drobna ptica v krempljih jastreba. Obupano je kriknila in nasilneža udarila v obraz, tedaj pa so se pred skednjem začuli koraki in skozi vrata je planil Janez. "Prekleti norec, takoj jo izpusti!" je zakričal in zgrabil Tineta za ovratnik. Hlapec je hotel udariti, a se je še pravi čas zavedel da bo udarec zadel Robarjevega sina, bodočega gospodarja. Povesil je roko in odstopil za nekaj korakov rekoč: "Saj sem ji hotel samo malo ponagajati, nič drugega." "Samo še enkrat se je dotakni, pa si lahko iščeš delo drugje! Pusti jo pri miru, ali pa boš imel opraviti z mano! Si razumel?" Je zagrozil Janez. Tine je nemo prikimal in odšel z na videz skesanim obrazom, za skednjem pa je obstal in požugal z pestjo: " Moja bo ali pa nobenega, čeprav se svet podre, z Robarjevo bogatijo vred!" Od tedaj je bil bolj previden, a je zatrdno sklenil, da bo Urška prej ali slej njegova. Bolj kot ljubezen ga je k temu silil ponos. |
